»Če ne čutijo, sem ga pošteno usral«

NovicaKomentarjiDeli na Facebooku Deli na Twitterju Deli na Google Plus Pošlji po elektronski pošti

Moje ime:

Moj email:

Prijateljevo ime:

Prijateljev email:

Besedilo:

Povezava bo samodejno pripeta v sporočilo

»Če ne čutijo, sem ga pošteno usral«

Magnifico pred koncertom na Štuku: »Maribor je zame nekaj intimnega, tam sem preživel neverjetne stvari.«

»Če ne čutijo, sem ga pošteno usral«
  • »Če ne čutijo, sem ga pošteno usral« »Če ne čutijo, sem ga pošteno usral«

Magnifico je res vselej specifičen zagovornik. Tudi prek telefona. Recimo, da mu postavite zelo klišejsko, še tako obrabljeno vprašanje: kaj ga čaka v prihodnjem letu. »Današnji dan je logična posledica včerajšnjega, jutrišnji bo logična posledica današnjega. Prilagajam se situaciji,« je njegovo in res izrazito njegovo razmišljanje. Na Štuk v petek, 23. decembra, vabi z zagotovilom »špilamo dobro, zgledamo dobro«.

Kakšen je za vas Maribor? Kaj vam predstavlja?

»Vedno je predstavljal neke vrste zatočišče poleg Ljubljane. Pa Mariborčani dobro vedo, da se jim - kot Ljubljančan - ne udinjam, sploh ne. Maribor je zame nekaj zelo intimnega, tam sem preživel neverjetne stvari. V mojem srcu ima Maribor res posebno mesto.«

Dobro se spomnim koncerta na Štuku z The Pismejkers septembra 2000. Žur do daske! Kako se Štuka spominjate vi?

»U, moji spomini ne sežejo tako daleč (smeh). Zelo malo stvari se spomnim, na Štuku sem res kar nekajkrat nastopil, ne me pa spraševati za letnice. Nimam pojma. Je pa predstavljal za muzikante eno najboljših prizorišč, ki ima tradicijo in pravo infrastrukturo in pravo število pravih ljudi za odličen koncert. Vsi smo želeli nastopati na Štuku.«

December je itak mesec dogodkov, koncertov, nastopov. Kakšna pričakovanja imajo ljudje od decembrskih koncertov, ko jih gledate iz odra?

»Morda je to neka slovenska posebnost, vsaj tako se mi zdi. Zdaj že ne vem več, katero leto - morda sedem, osem, celo deset - nastopam z božičnimi koncerti, začelo pa se je prav v Maribor, se preselilo v Ljubljano in nato po državi. Če sem iskren, ne štekam, da imajo ljudje tako zelo radi enega in istega izvajalca na en in isti datum vsako leto, kar potem očitno zanje rata tradicija. Saj se skušam vsako leto vsemu temu celo izogniti, ker po resnici ne vem, v čem je hec. Ampak saj ne rabim vsega razumeti, poslušam agente, ki mi rečejo, da je zelo velik smisel, da to naredimo.«

Razumete vsaj to, zakaj je pesem In ko enkrat bom umrl takšen božični hit?

»Ne, nisem tukaj, da bi to razumel. Niti ni pomembno, kaj sem s komadom mislil (smeh). Veseli me, da komad najde pot do poslušalcev in ob njem nekaj čutijo. To je najpomembneje, kajti če ne začutijo nič, sem ga nekje pošteno usral.«

Božiček ali dedek Mraz?

»Navajen sem bil na dedka Mraza, pravljična bitja, zakaj pa ne.«

Septembra ste izdali ploščo Charlatan de Balkan. Pesmi prodirajo, ampak kako je danes izdati album?

»Saj po svoje je podobno kot zmeraj, postavlja se pa vprašanje smiselnosti albumov v tem času. Očitno so stvari spet našle svojo logiko. Ni enako snemati album in snemati le posamezne skladbe, tudi če potem nekaj izdaš. Album ima nek začetek in konec, svojo logiko in dramaturgijo, zato v kontekstu tega lahko singli izpadejo tako, kot smo jih bili vajeni nekoč. V Angliji se je LP plošča vrnila na velika vrata in ima večji učinek od digitalnih vsebin. Radosti me, da se album vrača, ljudje počasi štekajo, da kupiti album ni metanje denarja v smeti.«

Ste gledali dokumentarec Charlatan Magnifique o sebi?

»Seveda sem.«

Kako je gledati svojo zgodbo?

»Vajen sem se videti na televiziji, bolj sem opazoval, če je stvar zanimiva ali dolgočasna. Zadovoljen sem bil, ker je bil odziv dovolj dober, da bodo dokumentarec še enkrat ponovili. Rad bi se zahvalil režiserki Maji Pavlin, ker je ona zaslužna, da je zgodba izpadla tako, kot je.«

Bo v Beli Krajini, kjer vas vidimo, kako z veseljem jeste jagenjčka, kaj večji turistični obisk?

»Haha, dvomim. Kar se mene tiče, turizma ne maram, nervira me, nobenega smisla ne vidim v njem, zato upam, da prevelikega navala tudi ne bo.«

Tudi dokumentarec Selfie brez retuše o Vincie Vogue Anžlovarju je zastavil vprašanje, zakaj je vaši generaciji tako uspelo. Kaj bi rekli?

»Sigurno sta le razpad Jugoslavije in nastanek Slovenije lahko rodila Babico gre na jug, ki je imel že 'catchy' naslov, Vinci je bil ekscentričen tip v mladostniškem zagonu. Očitno je to prepričalo ljudi, da so šli v kino. Mladi smo bili, zbegani, kaj bo v prihodnosti. Vsaka generacija pride do faze, ko rata tako (ne)uspešna, kot je.«

Se še spomnite, kje je vaša prva kitara?

»U, Zagrebačka naklada! Če dobro vem, je mama dala vanjo kasneje neke rože v tisto luknjo. Ne vem pa, kje bi bila danes.«

 

Jaša Lorenčič

 

Uredništvo
četrtek, 22 December, 2016 - 11:22 Osveženo: 9. Marec 2017 - 19:17

Soustvarjaj

Komentarji

Dodaj komentar

CAPTCHA
Da bi preprečili nezaželjeno dodajanje vsebin, odgovorite na enostavno vprašanje.
Fill in the blank.

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.