Za basista Siddharte Maribor med najbolj temperamentnimi

NovicaKomentarjiDeli na Facebooku Deli na Twitterju Deli na Google Plus Pošlji po elektronski pošti

Moje ime:

Moj email:

Prijateljevo ime:

Prijateljev email:

Besedilo:

Povezava bo samodejno pripeta v sporočilo

Za basista Siddharte Maribor med najbolj temperamentnimi

Jani Hace pred koncertom Siddharte na Štuku: »Maribor ti da hvaležnost, ki jo z veseljem vrneš!«

Za basista Siddharte Maribor med najbolj temperamentnimi
  • Za basista Siddharte Maribor med najbolj temperamentnimi Za basista Siddharte Maribor med najbolj temperamentnimi

Tretjič letos, dvanajstič doslej. In ogromen napis razprodano, ki so ga organizatorji lahko čez napis Siddharta nalepili že v petek, štiri dni pred koncertom na Štuku, po dolgem času znova med tednom, na »študentski torek«. Pred nastopom smo se o Mariboru, Stožicah, Ritmu mladosti in še (marsi)čem pogovarjali z basistom Janijem Hacetom.

V Mariboru ste (vse)prisoten band, že Smiljan Kreže je Siddharto zgodaj vabil na Piše se leto. Kakšen se vam zdi Maribor?

»Kot eno glavnih prizorišč, veliko smo tam nastopali, vselej toplo sprejeti. Maribor ti da hvaležnost, ki jo z veseljem vrneš. Mariborska publika pa spada vsaj zame med (naj)bolj temperamentne v državi.«

Na Štuku boste igrali predvsem študentski publiki. Koliko profil občinstva vpliva na sestavo repertoarja? Se je študentska populacija v teh ducat koncertih Siddharte na Štuku precej spremenila?

»Težava je, da ne vem, kaj točno ti ljudje poslušajo sicer. Ampak ko pridejo na naš koncert, dobro poznajo naše komade in žurajo ravno tako, kot so žurale vse generacije pred njimi. Je pa bilo recimo zanimivo na Koroškem, kjer je ob enih zjutraj za nami na oder stopil narodnozabavni band in je publika ravno tako žurala z njimi. Tu mi, priznam, nekaj pameti zmanjka, saj ne vem, kje, kdaj in kako se je zgodil preskok. Pred petnajstimi leti ne bi bilo iste publike na koncertih dveh tako različnih žanrov. Očitno mladi vse to skupaj vidijo kot velik mainstream lonec, iz katerega zajemajo zabavo.«

Za najstnike, ki sem jih videl v prvih vrstah v Stožicah na Ritmu mladosti, je bil koncert z Big Foot Mamo povsem novo, a nič manj veličastno doživetje. So bile Stožice njihov »tretji stadion«?

»Neke vrste mogoče res. Mi sami sicer nismo tega dojemali na tak način, prioriteta je bilo združenje ali 'clash' obeh bandov, tako da smo se manj ubadali s tem, kakšno obeleženje bo imel koncert. Lahko bi pa dali oznako 'tretji stadion' za nas, druge Stožice za Big Foot Mamo, ker je bila dvorana polna in je na glas vse prepevala.«

Kaj za slovensko glasbo pomenijo razprodane Stožice na Ritmu mladosti?

»Vsekakor nekaj dobrega, saj kaže na interes publike. Očitno pa kaže tudi na to, da si moramo vsi skupaj postavljati nove izzive. Verjamem, da bi tudi kombinacija Mi2 in Dan D šla skozi.«

Zdi se, da so priredbe izvlekle največ iz vsakega banda. Kako se je bilo lotiti Male nimfomanke, garažnega rocka?

»Skupini se precej razlikujeta, čeprav bi kdo lahko pavšalno rekel, da oba predstavljata slovenski rock'n'roll iz konca devetdesetih. Ampak se vseeno precej razlikujemo v osnovnem principu pisanja pesmi: če so Big Footi bolj bazični, z manj harmonijami, bolj neposredni in recimo bližje The Rolling Stones, smo mi druga stran, ki rada zakomplicira. Tudi Tomijev vokal je zmožen zelo zanimivih melodij. In, e, ko vzameš komad, kot je Mala nimfomanka, vanj vdihneš svoje življenje. Komad poskušaš posvojiti za tisto kratko dobo, nanj gledaš, kot da je tvoj. Še vedno pa zveni, kot da bi ga naredili mi. Morda zato, ker smo uporabili za osnovo bas linijo naše pesmi Domine. Se je pa kar dobro izteklo.«

Boštjan Meglič je rekel, da ne boste »kradli« največjih hitov drug drugemu. Kako je bilo predelati skladbo Led s severa?

»To je bil najbrž glavni izziv. Mislim, da smo zadeli terno, ker smo vzeli najbolj prepoznavne komade, ki nosijo toliko čustev. Mi smo v Led s severa dali klavir namesto kitar, oni so v Samo edini dali kitare namesto klavirja. Led s severa je komad, ki bi morda pasal Siddharti v njen repertoar, je najbližje, kar se - vsaj za moj okus - poklaplja k nam.«

Kako je bilo poslušati komade drug drugega?

»Nekaj časa smo se zaprli vsak v svoj plac, delali in vadili priredbe, nato pa je prišel čas, da pokažemo karte in nenazadnje naredimo tiste komade, kjer smo gostovali. Za konec pa smo si sposodili dvorano v Detroitu, predelu Ljubljane, kjer imamo vaje, da smo postavili oba banda skozi manjše ozvočenje. Brez te vaje koncert ne bi šel skozi, ni variante, da bi prišli gor, nekaj poskusili in zgolj upali na najboljše.«

Nisem več s tabo Na soncu ni prvi mash-up, saj ste z Dan D že posneli Male roke/Voda. Sta si pa Tomi in Grega podajala refren in verze kot žogo.

»Kar ni najlažje, ni pa tudi tako težko. Predlog je dal Alen (Steržaj, basist BFM, op. .a), iskali pa smo dva komplementarna komada, ki najbolj pašeta skupaj. Nisem več s tabo s(m)o spustili za terco, da smo se ujeli. Skrbelo nas je, kako se bosta bobnarja ujela, tako daleč drug od drugega. Vsi smo si podajali delčke komadov, poslušati smo morali drug drugega, če bi igrali vsi hkrati, bi se komaj kaj razločilo.«

Big Foot Mama je šla v Stožice po lanski 25-letnici že drugič, vi ste bili v dvorani prvič. Kakšna je bila izkušnja?

»Super! Dvorana je za koncert skoraj bolj primerna za organizacijo koncerta, zvočno pa bi se strinjal, da je stadion nekoliko boljši, čeravno so v dvorani odmev zmanjšali. Fino je, poseben občutek je igrati v največji slovenski dvorani.«

In še posebej doma v Ljubljani, kjer niti nimate toliko koncertov. Na Štuku boste pa zdaj igrali že tretjič letos.

»Hm, kdaj smo bili nazadnje na Štuku? Marca? Pa res, tretjič letos! Obdobje zadnjih dveh let je pozitivno seštelo oba albuma, dvajsetletnico in koncerte. Dobili smo svež veter v produkciji, tehnični ekipi, cel kup pozitivnih stvari, kar pušča dobro sled na bandu. To si razlagam tako, da publika rada hodi na naše koncerte, kjer najlažje vidiš in prepoznaš rezultat.«

Kaj še pokaže teren? Letos ste (spet) šli v kraje, kjer vas ne vidijo tako pogosto: Črnomelj, Kočevje, Postojna, Kamnik, Bled, Nova Gorica, Idrija ...

»Teren pokaže, da je tam zunaj še vedno zanimanje za muziko. Kolikor koli se jamra nad (ne)obiskovanjem koncertov, še vedno lahko z dobro organizacijo legitimno delaš rock'n'roll. Povrhu so ti koncerti zelo fajn organizirani. Bili smo na nekem pašniku nad Idrijo z imenom Ledine. Komaj najdeš, prideš tja in vidiš, kako je vse 'spedenano' v nulo! Pred leti je bila v kanček bolj odročnih krajih organizacija bolj kavbojska, če se po domače izrazim. Večina organizatorjev je očitno ugotovila, kakšen koncert je dobro organizirati, da s(m)o zadovoljni vsi.«

So padle torej ovire, tako finančne kot tiste v glavah, da je težko pripeljati Siddharto v vsako slovensko mesto?

»Ja, poleg tega se mi pa res nimamo kaj za preseravati. Te države imamo toliko, kolikor je imamo. Izkoristiti moramo vse ponujene možnosti, zakaj bi se zmrdovali nad odročnimi kraji, če te pa na koncu tam ljudje sprejmejo še bolj odprtih rok?«

Če je Siddharta v Zagrebu nastopila že večkrat, ste se letos poleti vrnili v Srbijo, tokrat v Kragujevac. Kakšna je bila izkušnja?

»Predvsem je bila zanimiva iz vidika poti dol. Na koncert smo šli direktno iz Gore Rocka, povrhu ne z avtobusom, temveč v kombiju, kjer smo se drenjali kot sardine. Ko smo se spočili in 'ufurali', smo kljub zgodnjemu tajmingu - tik pred Partibrejkers - doživeli lep koncert. Obstaja pa želja po še tudi za prihodnja leta.«

V Stožicah ste po dooooolgem času spet poslušali Siddharto, ki igra brez vas. Kakšna se vam je zdela, preden ste leta 2002 postali njen polnopravni član?

»U, zanimivo vprašanje. Takrat sem bil še član Magnificove skupine The Pismejkers. Ko sem slišal in videl Siddharto, sem potreboval nekaj časa, da sem se s tem spoprijateljil, ker je bilo tako drugače od vsega, kar sem slišaj prej. Me je pa takoj pritegnilo! Ko smo igrali na Piše se leto skupaj v Mariboru, sem prvič slišal Na Soncu, še na Snežnem stadionu, ko Nord še sploh ni bil posnet, in sem v komadu slišal ogromno. Stožice so me tako res spomnile na tiste čase, ko se med seboj še sploh nismo poznali, prvega sem namreč spoznal Ceneta (Resnika, bivšega saksofonista, op. a.), ko sva še hodila skupaj v konservatorij v Celovec.«

Kako je bilo vstopiti v Siddharto po Nordu? 

»Zelo pestro (smeh). Najprej sem bil povabljen k snemanju Norda iz strani producentov Žareta Paka in Petra Penka. Z veseljem sem se odzval, zaznal veliko predanost in spoštovanje do vsega, kar počnejo sami in kar sem z njimi tudi sam posnel. Bil sem trdno prepričan, da je to bilo to, srečno in se vidimo. Tri mesece kasneje me je poklical Tomaž (O. Rous, klaviaturist. op. a.), če bi nekaj časa poskusil z njimi, ker so imeli težave s takratnim basistom (Primož Majerič, op. a.). Rekel sem mu, naj mi da en dan časa. Ko sem pomislil, kaj imam za izgubiti, me je begalo le to, da sem dvanajst, trinajst let starejši od ostalih. Ampak okej, saj to bo le začasno in ta začasno traja zdaj že petnajst let. Saj razlika v letih se kdaj pozna in pokaže, vendar ni taka, da bi to bila ovira pri ustvarjanju.«

V dokumentarcu Selfie brez retuše o Vinci Vogue Anžlovarju ste tudi sami nastopili in obudili spomin na neke druge čase. Se lahko ponovijo?

»Osemdeseta, viharna v vseh pogledih, so bila zelo plodna za 'self-made' ustvarjalce. Znašli smo se v precepu med formalno izobrazbo in tem, kar bi v resnici radi počeli v življenju. Tuhtali smo, kaj bi nas povleklo iz sivine, vsi po vrsti naturščiki, ki smo šele z leti dobivali več(ja) znanja. Če ne bi bilo punka in novega vala, bi bila scena precej bolj pusta, kot je. Zakaj? Ker smo dobili občutek, da lahko vsaj poskusimo, saj nimamo česa izgubiti.«

In pri Siddharti se to zdi še danes, Infra in Ultra izžarevata totalno kreativno svobodo, neobremenjeno s trendi. Se vam zdi, da mladi mislijo, kako je vse to zanje nedosegljivo?

»Morda ne toliko nedosegljivo kot je pomembno to, da smo ohranili skrb nad skupnim delovanjem. Če začnemo z glasbo: vse, kar prinesemo v band, se pretehta. Ne bomo šli v nekaj samo zato, da bi tja šli, ker bi imeli občutek, da tja moramo. Ne. Podobno velja za poslovne odločitve, kjer band skrbi v prvi vrsti sam skupaj z dobro ekipo. To je najbrž bistveno in prav to pogrešam, ko gostujem ali sodelujem z drugimi, kjer je ljubezen do glasbe enako močna, vendar se dela bolj kampanjsko. Kar se pri Siddharti sešteje, se pri komu drugemu morda ne.«

Kaj menite o predpisanih kvotah slovenske glasbe? 

»Vsi se ukvarjamo s tem vprašanjem, eni bolj analitično, drugi bolj čustveno. Sem redni poslušalec radijskih postaj in izboljšava gotovo je večja prisotnost slovenske produkcije in hkrati tudi slišim več novih izvajalcev, ni pa to, kar imamo zdaj, neka biblija, amen, zdravo. Malo bo treba še počakati in pogledati, kaj bo pokazala praksa.«

Pa je za band - tudi za Siddharto - bolje, da je desetkrat predvajana Ledena ali po enkrat deset različnih skladb?

»Haha, dobra! Na silo ne gre prav nič. Ledena bi verjetno postala uspešnica v vsakem primeru, tudi če bi se vrtela manj. Na nedavni debati sva se z Jernejem Dirnbekom iz Mi2 strinjala, da ko je komad dober in ima potencial doseči ljudi, ga bo dosegel tudi brez kvot. Če pa ni zanimiv, bo šel slej ko prej mimo ljudi. To je ena krat ena. Narava vedno najde svojo pot, kot je nekdo rekel v enem filmu.«

Marko Soršak Soki pravi, da če par dni ne vadi, ga na naslednjem koncertu vse boli. Koliko vadi Jani Hace?

»Basisti smo v tem primeru v boljšem položaju kot bobnarji (smeh). Bobnar je kot trobentač ali violinist, vsak dan mora biti v stiku z inštrumentom, če želi, da bo vse zvenelo tako, kot mora. Vadim itak skoraj vselej, ampak ne več lestvic, preigravam aktualne stvari, ki jih igramo z bandom, ali ko snemam za koga drugega. Vedno kaj 'prčkam', morda se le parkrat na leto zgodi, da ne igram po dva, tri dni, ko sem na dopustu z družino.«

Kje je vaša prva bas kitara?

»Ne vem, žal. Bila pa je Melodija Mengeš, model tajfun. Legendarni bas! Najbrž sem ga kupil leta 1981. Drugi bas je bila japonska kopija Fender Jazz, tretji bass je bil Fender Precision, ki sem ga prodal basistu skupine Miladojka Youneed, četrti bas pa je še vedno z mano in še vedno visoko kotira na lestvici!« 

 

Jaša Lorenčič

Foto: Mediaspeed

 

Uredništvo
ponedeljek, 19 December, 2016 - 11:16 Osveženo: 20. December 2016 - 17:24

Soustvarjaj

Komentarji

Dodaj komentar

CAPTCHA
Da bi preprečili nezaželjeno dodajanje vsebin, odgovorite na enostavno vprašanje.
Fill in the blank.

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

V živo na Mariborinfo