O tem, kaj pomeni čustvena nedostopnost in kako sploh nastane.

Kot že sama beseda pove je čustvena nedostopnost lastnost, kjer oseba ne daje dostopa do svojih čustev in ne kaže veliko povratnih informacij o sprejemanju čustev drugih. V veliki meri zunanji opazovalec lahko meni, da takšen človek sploh čustev nima, vendar ni tako, če govorimo o čustveni nedostopnosti. Čustva so, ampak nekje globoko ukleščena v notranjosti človeka. 

Pri čustveni nedostopnosti velikokrat gre za povsem nezaveden proces, ki se je skozi čas zasidral v posamezniku kot vzorec delovanja, ki zajema številne obrambne mehanizme, kako se ubraniti neprijetnim čustvom. 

Temelj čustvene nedostopnosti je igra med bližino in oddaljenostjo v odnosu. Nivo intimnosti je pri takšnih osebah okrnjen, saj je držanje distance vedno v ospredju.

Kako nastane čustvena nedostopnost …

Čustva so tista, ki nas ponesejo v odnos, preden smo spregovorili besede smo čutili. Kot otrok smo prepuščeni popolni odvisnosti od matere, ki samo preko naših čustvenih signalov lahko komunicira z nami, zmožnost empatije mame je ključnega pomena pri uglaševanju na potrebe, tako nežnega in nemočnega bitja. Že tukaj v tako zgodnji fazi se lahko zgodijo, zametki čustvene ranjenosti, ki vodijo v zelo težko čustveno otopelost ali čustveno nedostopnost, ravno zaradi neuglašenosti matere na čustva otroka. Če pride do tega v tako zgodnjem obdobju, so posledice zelo težke in globoko zasidrane v osebnost. 

V poznejših razvojnih fazah otroka, je neodzivanje ali izničevanje čustev otroka tudi zelo težko in pušča trajne posledice, vendar je z zdravljenjem poglobljene psihoterapije bolje obvladljivo. Čutenje otrokovih čustev in reakcija na njih daje otroku občutek smiselnosti ob izražanju le teh. Stik v takšnem odnosu je poglobljen čustva potekajo dvosmerno, kadar pa tega ni se izgubi smisel izražanja čustev, saj otrokova čustva tako ali tako niso upoštevana. Kasneje v življenju se vključi racionalni del posameznika, ki zna biti vrhunsko analitičen lahko celo govori o čustvih vendar je le malo v stiku z svojimi resničnimi čustvi. 

Kadar naša čustva niso uslišana ali so zatrta, potolčena ali popolnoma neopažena vodi to v hude rane, ki se kažejo kot čustvena zaprtost. Skozi nezavedne procese se čustven del posameznika začne skrivat v globine, in se preplasti z različni tehnikami kako ubežati pred svojimi čustvi.

Kako jo prepoznamo?

Seveda je to pojem, ki ga ne moremo kar pripeti določeni osebi, nivoji čustvene nedostopnosti so zelo različni in seveda jo vrednotimo vedno skozi prizmo lastne emocionalne odprtosti. V svoji privatni praksi mi pacienti velikokrat govorijo o težavah z partnerjem, ki je čustveno nedostopen. Distancirana drža se najbolj zrcali ravno v partnerskem odnosu, ki bi moral biti najbolj intimen. Če si odnos pogledamo pobližje nivo intimnosti nedvomno sovpada z grajenjem zaupanja, čustveno ranjene osebe so tukaj zelo previdne, počasi gradijo zaupanje in spuščajo svoje zidove, ob konfliktih pa jih spet hitro zazidajo. Čustveno ranjena oseba, lahko v sebi nosi strahove pred ponovno izdajo in razvrednotenjem lastnih čustev, ter jih zato raje skriva.

Skozi drugega spoznamo sebe, odnos nam vedno nudi spoznavanje sebe in možnost osebnega razvoja. Lahko se zgodi, da komaj v intimnem odnosu spoznate, da ste čustveno nedostopni. 

Vstopiti v resnejši odnos zahteva, veliko mero čustvene odprtosti, če vam je ta proces bil zelo težak in ste kolebali med tem ali spet pobegnete ali ostanete, je to lahko znak, da je v vašem nezavednem veliko strahu pred bližino na čustveni ravni. Nek del vas si tega želi drugi pa beži, pri samskih je lahko tudi to razlog, da se ne upajo vezati, se čustveno odpreti in spet pokazati svojo čustveno ranljivost. 

Potlačevanje čustev na dolgi rok lahko povzroča veliko psihopatološke simptomatike, od depresije do paničnih motenj in izgorelosti, kadar so simptomi tako močni je res že skrajni čas, da se poišče pomoč v obliki psihoterapije. Čustvene rane so lahko tako močne, da je strah pred ponovno travmatizacijo prevelik, tukaj pomaga psihoterapija. Psihoterapija je zdravljenje z pogovorom, v tem procesu se ustvari poseben terapevtski odnos, ki je zdravilen, dober psihoterapevt je sočuten in končno brez vrednotenja sprejme vsa čustva, ki se skrivajo v pacientu, tako človek pridobi novo izkušnjo, kjer vidi da lahko zaupa in pokaže svoja čustva.

Kaj storiti če zaznavamo čustveno nedostopnost pri partnerju? 

Vedno je zanimivo kaj je preveč, tukaj lahko hitro vprašanje obrnemo vase in se sprva vprašamo koliko pa smo mi čustveni dostopni. Pomembno je, da preden usmerimo pozornost na partnerja, vedno zavestno soočimo sebe z enakim vprašanjem. V partnerstvu poteka veliko projekcij – kar pomeni, da v drugega vnašamo lastnosti ali težave, ki so v bistvu naše in si jih nočemo priznati.

Čustvena odmaknjenost enega partnerja posledično vpliva tudi na drugega. In pogosto se zdi, da odgovornost vedno leži na partnerju, če čutite da je to vse eno nekje vaša tematika, pomislite kaj vas je v odnosu privedlo v stanje odmaknjenosti, ste že vedno takšni ali se je zgodilo kaj posebnega, kar je povzročilo da ste se čustveno zaprli. 

Partnerja vedno nezavedno zbiramo po modelu, ki nam je po poznan, kar pomeni da bo ravno on lahko tisti, ki vam bo odprl vaše stare rane. Če vodite zavestno partnerstvo pa je tudi možno, da jih vsaj delo pokrpa. V veliki meri pa je odločilno koliko delate na sebi, ozaveščate vaše čustvene rane in jih ne preigravate v partnerskem odnosu temveč jih razrešujete sami pri sebi.

Kadar pa čutite, da je partner res zelo čustveno odmaknjen in ne samo pri vas, je to očitnima njegov vzorec po katerem živi. Pogosto ljudje komaj po nekaj letih sploh dojamejo, da so za partnerja izbrali dokaj odmaknjenega, hladno delujočega človeka. 

Čustvena praznina se takrat začne večat in hitro pride do tega, da se od partnerja že skoraj na silo zahteva, da se odpre in začne kazat čustva. To se lahko spremeni v hud začaran krog, kjer eden od partnerjev kriči po bližini drugi pa beži vedno bolj daleč vstran. 

Zahtevanje in vrtanje v partnerja naj se čustveno izrazi je žal zelo napačen pristop. Sprejemanje in prilagajanje je ključ do uspešnega partnerstva, to pomeni da vam druga ne preostane, kot da sprejmete čustveno nedostopnost vašega dragega in mu s tem ponudite varen prostor, da je končno sprejet takšen kot je. Z ustvarjanjem novega prostora sprejetosti in zaupanja se bo zgodila sprememba, ljubeč odnos kjer ne zahtevate z vso silo zadovoljevanja vaših potreb, bo iz vašega ranjenega partnerja izvabila iskre čustev, ki se zagotovo skrivajo nekje v njem.

Upoštevajte vsa čustva!

O enaki psihološki dinamiki lahko govorimo tudi pri otrocih, ki se čustveno odmaknejo od staršev. Očitno so nekje v odnosu prejeli občutek zaničevanja njihov čustev ali pa na sploh neupoštevanje njihov čustev kot enakovredne, lahko pa zajema tudi posmehovanje iz čustev otroka. Vse to so rane, zardi katerih se otrok počasi začne zapirat vase. Pomembno je, da to kot starš opazite in se vprašajte, kje se je zalomilo. Možno je tudi, da ste se vi čustveno odmaknili, otrok je velikokrat zrcalo starša, upoštevajte tudi to kot možno razlago in jo raziščite. Vam je kot starš naporno, imate težave v vas, ki vam odvzemajo energijo, da se bi posvetili otroku, ste ujeti v ritem življenja tako močno, da mu več ne sledite in tako posledično tudi otroku ne? Vse to so lahko razlogi zakaj se vi odmaknete, tako neopazno, da sploh niste ozavestili. Stopiti izven svoji okvirjev popolnega starševstva je lahko zelo težko, toda vsi smo ljudje, ki delamo napake razlika je samo v tem ali si jih dovolimo priznati in jih popraviti ali živeti v zanikanju samo zato, da ohranimo lastno idealno podobo. V kolikor se vaš otrok odmika, ne silite vanj ponudite mu prostor, kjer se bo lahko čustveno izrazil, tako da bodo njegova čustva imela veljavo in bodo upoštevana, to ne pomeni, da mu vse dovolite temveč pomeni to da mu dovolite, da pa lahko vsa čustva izrazi seveda na spoštljiv način. Ljubeče sprejemanje otroka, z vso paleto čustev, ki jih ima ter ohranjanje stika bo omililo čustveno nedostopnost.

Čustven svet vsakega posameznika, je nekaj tako unikatnega, da ga povsem nikoli ne bomo mogli doumeti ali sploh začutiti. Občutek popolne čustvene zlitosti je iluzija, ki jo pričara zaljubljenost in simbiotična povezanost matere in otroka v prvih mesecih. Biti eno z nekom, ki ga ljubimo ne more trajati večno, v fazi kjer več ni zlitosti ostaja še samo čustven stik, ki ga ohranjamo z izmenjavo čustev, z vpogledi v notranji čustven svet posameznika. Kolikor vpogleda kdo dopusti ni odvisno samo od vas ampak od vsega, kar je človek kdaj izkusil, pomembno je da spoštujte še vsak tako majhen blisk, ki razodeva čustva vaše ljubljenje osebe in če boste znali prisluhnit in pogledat z ljubeznijo verjamem, da bo teh prebliskov vedno več.

Eva Kokol, psihoterapevtka
spezializantka psihoanalitične psihoterapije/ dipl. iz psihoterapevtskih znanosti
 

S spleta

Komentarji (1)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
Zgubljen v custvih (nepreverjen)

20 let odprt, partnerka zaprta.. zal sele ta clanek odpira moznosti napredovanja v razmerju, ki si ga verjetno oba zeliva nadaljevati skupaj

Starejše novice