FOTO: Slivnica – kraj sliv, prijaznih domačinov in zgodovine

Hruške, jabolka, slive ... V vseh teh sadežih lahko te dni uživamo že kar nekaj časa. Ampak nas so tokrat najbolj zanimale slive, zato smo se odpravili v Slivnico. Teh morda res ni toliko kot nekoč, a vseeno nismo dolgo iskali.

Pa je Slivnica res dobila ime po tem sočnem sadežu?

»Slivnica je dobila ime po tej glavni cesti, ki je šla tukaj čez Slivnico. Tukaj gre ta republiška cesta za Slovensko Bistrico in tukaj je bilo ob straneh precej sliv zasajenih, pa tudi danes šeobstajajo te slive,« nam je dejal domačin Peter Kovaček. 

Ni pa to edina razlaga imena tega kraja.

»Slivnica, da se je voda zlivala, tu od Črete dol, in Pohorje, tu so bili ribniki včasih in je tudi po tem verjetno dobila ime, ker je pri cerkvi je podtalnica visoko, dva metra globoko skopljemo in je že tu. To pomeni, da je tu bila zlivnica in da se je voda zlivala,« pa nam je razložil domačin Herman Jakolič.

Kje pa najdemo Slivnico, polno sliv?

Slivnica leži ob stari cesti Maribor - Slovenska Bistrica in se kot strnjeno naselje nadaljuje v Radizel. Le streljaj stran od mesta Maribor tukajšnjim prebivalcem omogoča življenje v naravi, hkrati pa izjemno kratko pot do večjega mesta.

Tukaj najdemo tišino, svež pohorski zrak in slišimo veliko ptičjega petja.

»Res, zelo lepo in oni imajo zelo zgodnje budnice tu, letos je sploh dosti ptičev. Pojejo nekje do vzhoda sonca, malo naprej,« je opisal domačin Martin Kramar.

Po takšni čudoviti budnici se je zagotovo lažje odpraviti v službo.

»To je predvsem delavsko naselje, imamo še par kmetij, ki so v Radizelu, ampak to bi jih menda lahko naštel na prste ene roke,« je dejal Kovaček.

Sem se ljudje zagotovo priseljujejo in ne odseljujejo, domačini pa z veseljem spremljajo, kako sem prihajajo mlade družine, ki si tukaj ustvarijo dom.

»Ne bi se drugam preselil iz Slivnice, ker se mi zdi, da imaš vse tu,« je smehu dejal Jakolič.  

In ko se peljemo skozi kraj, imamo občutek, da imajo res vse. Trgovina, šola, vrtec, dom starostnikov, ogromno aktivnosti, ki združujejo ljudi, cerkev, grad, ribnike, tudi labodjo družino.

»To so naši kooperanti labodi, oni jedo travo iz ribnika, mi pa prihranimo delo za izlov te trave. Oni travo pojejo, mi jim pa damo kilo, do dve kili koruze dnevno, so zelo prijazni,« je poudaril gospodar Slivniškega ribnika Franc Ribič.

Tukaj gre vse z roko v roki in paše skupaj. Tukaj imajo gospodarja ribnika, ki se piše Ribič. 

Imeli pa so tudi prav posebnega prebivalca, ki se ga še danes radi spominjajo.

»Ki so ga imeli za vremenoslovca, ki je delal v Boris Kidrič tovarni in njega, če si vprašal, on ti je dejansko napovedal točno vreme za celotno leto in to je bila ena izmed takih, domačih legend,« se je spominjal Kovaček.

Kakšni pa so sicer Slivničani in Slivničanke?

»Tukaj sem 22 let župnik in imam samo dobre odnose z ljudmi,« je dejal tamkajšnji župnik Jože Šömen. »So prijazni, vedno namenijo dobro besedo, nasmeh, včasih pa tudi izražajo skrbi,« pa je dodal Kramar. 

Znani so tudi po festivalu mini košarke, ki je nastal prav v Slivnici, motokros progi, igriščih, čebelarjih, svojih modelarjih lesa in izjemno dolgi zgodovini.

»Oni so ugotovili, da so temelji, vsaj v tem delu, iz desetega ali celo devetega stoletja, kar pomeni, da niso samo temeljev postavili, ampak celo stavbo in to je bilo svetišče,« je povedal župnik Šömen.

In seveda, kot smo ugotovili - slivah.

»To so bile male dolge plavke, iz tega so predvsem kuhali marmelado in pa slivovko delali, potem so bile rumene, rumenke, kot smo jim tukaj pravili po domače, in pa kalanke, to so te dolge slive,« je še povedal Kovaček.

Iz sliv niso pripravljali samo slivovke in marmelad, ampak tudi slivove cmoke - oziroma knedle. 

»Navadno smo to ob nedeljah jedli, po kosilu smo jih dobili kot sladico - slivove knedle in to smo potem uživali in smo bili zelo ponosni na mamo,« se je še spomnil Kovaček.

In tako je potep po lepi Slivnici morda ponudil še kakšno idejo za nedeljsko sladico.