Vlado Novak: »Prosim, naj me nihče ne prepričuje, ker bom ostal dinozaver«

Vlado Novak, eden od kraljev slovenskega gledališča, nas z Jožekom v teh dneh pelje v pisani svet uličnega življenja, ki je poln duhovitih odtenkov in ganljivih posebnosti. Gre za novo uspešnico, ki jo sicer podpisuje Rok Vilčnik, režiral pa jo je Matjaž Latin. 

Premiera je bila oktobra v klubu KGB, predstava pa je postala uspešnica, zato je nepričakovano sledilo nekaj ponovitev, danes zvečer bo že deseta izvedba, 21. decembra pa je napovedana spet nova. Karte razprodajo takoj. Še vedno igra Gajaša, legendarnega avtomehanika iz Lainščkovega romana Petelinji zajtrk, moč ga je spet videti na odru mariborske Drame. Kljub temu, da je že nekaj le v pokoju, na mesec odigra od osem do deset predstav. 

Kako ste se spoprijeli z Jožekom in kaj vas je najbolj nagovorilo v njegovem značaju?

»Rok Vilčnik mi je lepega dne poslal tekst in zdelo se mi je zanimivo, videl sem, da bi lahko komuniciralo s publiko. Posebej danes. Vemo, empatije ni, ljudje skrbijo bolj za sebe. Ta človek pa je celo življenje to imel. V nekem trenutku pravi, da ne more videti, da ljudje jočejo, to je zanj tako, kot da bi mu kdo 'kožo na šrauf navijo'.

V tistem trenutku se mi je zdelo, da je Vilčnik prav zapopadel tega posebneža, v svetu, kjer imajo vsi ljudje roke k sebi obrnjene in gledajo samo na to, da bodo dobro skozi prišli. To je usoda človeka, ki nikoli ni razmišljal o tem, kako bi, po domače povedano, 'skoz prišo'.

Opažam, da se ljudje od začetka zelo smejijo, mislijo, da je to izrazita komedija. Petnajst minut je tako, nato pa je vse tiho. Potem se spet zgodi en tak pasus,  kjer je smeh v ospredju. Potem gre sinusoida dol in postanejo resni, zelo resni. Ene punce se tam jočejo, ker ne morejo verjeti, kaj se je temu človeku dogajalo in kaj se še bo. Na koncu pa je spet, to sva z režiserjem dopisala, igra v igri.

Zaradi tega sva morala spremeniti začetek. Ta ni klasičen, kot se po navadi začnejo predstave. Potrebovali smo način, kako tega Jožeka vpeljati v to, da bo začel pripovedovati svojo življenjsko zgodbo. Naredili smo tako, da on na začetku, pomešan med ljudmi, daje informacije: da je srečal Vilčnika, da ga je ta povabil na pijačo in si zapisoval njegovo zgodbo, da je čez dva tedna prišel k njemu in mu rekel 'evo, to pa sem o tebi napisal in ti boš to igral.' Pa jaz rečem, 'kaj bom te jaz tam neke afne gunco, če nisn še nikol na odro stal.' Potem pa stvari že postajajo hecne.  

Uvedli smo kup tehnikalij, da smo prišli do tega, kako se bo ta predstava začela.  In potem se začne igra z vnaprejšnjim opravičilom, naj mi ne zamerijo, ker jaz nisem igralec. Tako da bodite uvidevni.

Z režiserjem se nama je zdelo prav, da poseževa v tekst, čeprav seveda prav nič radikalno.«

V vsakem mestu je polno klošarjev

In zdaj se predstava na veliko igra?

»Seveda. Teater je celostna zadeva. Ne le, da predstavo naštudiraš, tudi da ustvariš pogoje za čim več ponovitev. Ko se zgodi premiera, se delo šele prav začne. Obstaja vrsta tehničnih vprašanj, vprašanja publike, logistike, prevoza, scene, skladiščenja, promocijskega materiala in 'fotošutingov' (kak izraz,ha?) po predstavi. Pri Gajašu sem jih imel veliko.«

Odraža Kralj ulice morda kakšne posebnosti mariborskega okolja?

»Normalno, Jožek govori mariborščino. A zdi se mi, da bi tudi v Ljubljani lahko tak klošar, avtohtoni Ljubljančan, to zelo lepo povedal in bi publika zelo lepo sprejela in se tudi identificirala z njim.

To ni neka mariborska posebnost, to je v bistvu posebnost vsakega večjega mesta, ki so polna klošarjev in nekih mestnih posebnežev. Tudi Maribor jih je zmeraj imel, Frančeka z marelo na primer, pa Jurčka…

V New Yorku sem bil leta 1989 z Mariborskim oktetom. V odmoru med koncertom (sam seveda nisem pel, vodil sem 'konferanso') smo šli na kratek sprehod po ulici na spodnjem Manhattnu. Imel sem bel suknjič in črne hlače, pa metuljček in te stvari … Pa kadil sem. Marlboro light. Brezdomec, črnec, je sedel na pločniku in me prosil za 'one smoke'. Sem vzel škatlo, notri je bilo kakih pet, šest cigaret in mu rekel, naj kar obdrži. Uuuu, no, men, just one, just one. Baje se mu še nikoli ni zgodilo, da bi mu nekdo dal nekaj cigaret. Pa naj me bog blagoslovi in tako naprej. 

Neverjetne stvari. In kako ljudje v nekih okoljih niso navajeni na dobro. Jožek v nekem trenutku reče, miloščine nikoli nisem vzel, pa ne zato, ker bi bil preponosen, ampak ker nočem ljudem jemati, ker tisti, ki bi dali, itak sami nimajo.«

Je pa režiser omenil, da gre za lik, ki ni odrinjen na rob, ampak je del družbe. Kako to prikažete skozi svojo igro?

»Saj to je ravno zanimivo. To je igra o človeku, ki je živel popolnoma normalno, imel svojo garsonjero in dobival minimalno invalidsko pokojnino. Ampak se je dalo preživeti. Uničila ga je zveza z žensko. Ta ženska je seveda bila zelo na denar, in on je to celo vedel. Ampak njemu je bilo glavno, 'da ga kušne'. In tu se kaže vsa ta naivnost, kar dajal je denar, ki ga je zadel na lotu.  Na vsakem koraku pa je bil, seveda, opeharjen.

Kriv si je pa sam. Tako kot pravijo Srbi: 'Kome je suđeno da će jeban biti, njemu gaće same spadaju.'«

To je pravi opis bolečine

Zdaj igrate hkrati Lainščkovega Gajaša in Vilčnikovega Kralja ulice. Sta si lika podobna?

»Pri obeh likih je posredi ženska, fatalna ženska, ki oba pripelje na rob, enega v zločin in zapor, drugega pa v kartonsko škatlo, v kateri živi tam nekje na periferiji.«

Tudi Gajaša še vedno veliko igrate. Štejete koliko ponovitev ste odigrali?

»Ne vem, nisem štel, tega je veliko. Prvi del igram že od leta 2010, drugi del, Gajaš brez maske, pa je bil najbolj aktualen v času korone, pa še zdaj se mi zdi, da je tako. Ker se bojim, da to s korono ni končano. Še zdaj poznam ljudi, ki ne gredo iz hiše. Grem po cesti in vidim ljudi z masko na obrazu. V času korone sem hodil po gozdu in ljudje so tam hodili z masko. To je popolna neumnost. Zasužnjeni um. Pametne knjige bi morali brati. A v prevodih pametnih knjig so nas južni bratje prehiteli.«

Kako se je po vašem mnenju skozi leta spremenilo razumevanje marginalnih likov v slovenskem gledališču in literaturi?

»Če gledam to sodobno slovensko dramatiko, je kar nekaj teh likov. Nisem pa opazil neke posebne nagnjenosti k obdelavi teh likov.

To najdeš v stari literaturi, bolj recimo pri Čufarjevih Ščurkih ali pa pri Leskovcu, da ne govorim o Gorkem, ki je bil nagnjen, ker je bil marksistično usmerjen, k usodi malih ljudi. V drami Na dnu reče igralec: 'Moje gledališko ime je Sverčkov-Zavolžskij. Tega tukaj nihče ne ve. Razumeš, Nataša, kako to užali človeka, ko izgubi ime? Še pse kličejo po imenu.' Ja, to je pravi opis bolečine malega človeka.«

Ne le na odru, tudi med publiko

Igralstvo je torej poslanstvo, ki ga je težko odložiti. Živite torej to igralsko življenje?

»Seveda ga živim, zdaj igram celo v SNG Maribor, na željo režiserke Mateje Koležnik. Meni je to veliko zadovoljstvo. Kaj se boš upokojil pri 63 letih, kot sem se moral jaz!? Pa dajmo potem upokojit vsa dela velikih dramatikov, ki so pisali vloge za to starost. Upokojimo jih in se pridružimo mnenju tistega slovenskega režiserja, ki je rekel, da si želi delati samo z mladimi. Vse stare pa 'ubit'. In drugo, da bi delal predstave, kjer bi igralce zamenjali tjulnji. No, ta režiser ni v življenju naredil ničesar pametnega, kar je logično.

Mislim, da bi se morali Slovenci malo tudi zgledovati pri bližnjih sosedih, ne le pri Avstrijcih, kjer starejše igralce tako cenijo, da se vsuje aplavz, ko stopijo na oder v kakšni manjši vlogi, potem ko so že 20 let v penziji. Tudi Hrvati znajo to narediti, da ne govorim o Srbih, kjer so igralci strašno cenjeni.

Pri nas v gledališču imamo fotografije iz predstav, ni pa nobene fotografije starih igralcev. Na primer Milene Muhić ali Angelce Janko. Dobro, Arnold Tovornik ima doprsni kip. Kje pa so neki zgodovinski dokumenti? Saj se teater ni z nami začel  in se tudi ne bo končal, hvala bogu. Zgodovina gledališča  je marsikomu od današnjih profijev tabula rasa.«

Omenili ste mariborsko Dramo. Še hodite kaj na predstave? Kako ocenjujete slovensko gledališko kondicijo?

»Hodim, hodim, na Borštnikovem srečanju vidim skoraj vse predstave, razen tistih, ki trajajo šest, sedem ur. Teh ne gledam. Spolna vzgoja številka 2, to me ne zanima, niti to ne, da se z biciklom vozijo okoli mariborskega teatra. To naj bi bil del predstave. Mogoče ima to nek smisel, ampak nimam te kondicije, da bi to zdržal in na koncu spoznal, aja, to so hoteli povedati. Rad pa imam dobre predstave. Teater je v dobri kondiciji, v še boljši bi bil, če ne bil zaščitni znak sodobnega slovenskega gledališča mikrofon na stojalu, več mikrofonov, igralci pa za njimi. Potem pa govorijo tekst in ustvarjajo dialog, tako da vsi gledajo proti publiki in ustvarjajo iluzijo, da se prepričujejo, kregajo, ljubijo in tako naprej. To me ne zanima. Zakaj pa ima igralec oči? Zakaj pogled? Zakaj so o tam napisani celi traktati? In kje je igralčev gib? Ampak jaz sem dinozaver. In tudi prosim, naj me nihče ne prepričuje, ker bom ostal dinozaver. Imam pa rad nekaj novega v gledališču, če me prisili k razmisleku, če me pretrese. To pa je lahko tudi daleč od  utečenih smernic in daleč od  zasmrajenih voda.«

Ste polno zasedeni, a vendarle v pokoju že nekaj časa. Kaj še počnete, se ukvarjate s športom, ste kaj na vrtu?

»Rad obujem teniske in hodim po gozdu, z dvema palicama. Če je le možno, zmeraj hitreje. Tu pa tam nabiram še kakšne gobe. S športom se ne ukvarjam, si pa rad ogledam kakšno dobro tekmo.«