Mariborski čevljar ohranja spomin na zlato dobo obutve: Popravi tudi čevlje za dvajset evrov, čeprav jih brusi, kot da bi bili iz lesa

Na stenah visijo starine in otroške risbice s čevljarji. Ob steni sta stroj za izdelovanje čevljev in šivalni stroj Adler. Na policah pa čevlji. 

Prostor mariborskega čevljarja Rada Lorenčiča na Gosposvetski 33 je takšen, kot da bi stopil v preteklost.

»Rad zbiram starine. In ko sem začel, sem videl, da ima stranka boljši občutek, ko stopi k meni v prostor. Da tudi kaj pogleda, z veseljem pa kaj razložim, če jo zanima. Meni to dosti pomeni. Vsak, ki pride, reče 'uuuu',« začne Rado.

Po tridesetih letih dela še vedno vztraja v poklicu, ki naj bi izumiral, pa, na srečo, še vedno obstaja.

Delavec za specialne izdelke

Potem ko je bil zaposlen v mariborski Gumarni in je po stečaju ostal na cesti, se ni priključil tisočim čakajočim na zavodu za zaposlovanje, ampak je poskrbel za samozaposlitev.

»V Gumarni, kjer sem delal v servisni službi, sem opravljal podobna dela. Delali smo pete in podplate. Čevlje sem popravljal zase in za sodelavce. Ročno delo me je zmeraj navduševalo. Tudi v Gumarni sem bil delavec za specialne izdelke in vsem sem izdeloval ročno. Tega sem se že takrat naučil. Po stečaju firme sem opravil še izobraževanje za čevljarja, da je vse postalo uradno,« razlaga.

Spajanje transportnih trakov in ročna izdelava izdelkov sta bila od nekdaj posebnost pri Pingu, kot se imenuje njegova delavnica. 

»Popraviti je mogoče tudi najbolj pošvedrane čevlje. Popravim vse, tudi posebne želje, če ima stranka kvalitetne čevlje. Popravim tudi tiste, ki jih delajo Kitajci. Še zmeraj mi jih prinašajo, ker jih imajo radi in jim ustrezajo na nogo,« govori.

Daleč od preteklosti 

Nasploh pa o čevljarstvu pravi, da danes nima nobenega pomena več. Na začetku mu je šlo še dobro, ker je veliko delal za vojsko, po vstopu v Nato je tudi to propadlo.

»Nato so prišli še Kitajci. To, kar je danes na sceni, ni več kakovostno, materiali so veliko bolj slabši kot nekoč. V Jugoslaviji smo imeli Borovo, to so bili izdelki. Še boljši od tistih današnjih, ki so dražji.  Morda so danes še najboljši tisti, ki so ročno izdelani, vse ostalo je zdaleč od tega, kar je bilo,« opisuje Rado.

Po dveh tednih pete ni bilo več 

Ni popravila, ki se ga ne bi lotil: zadrg, podplatov, toplancev, pet, kompletov, šivanih opetnikov, vložkov.

»Nič mi ni težko ali komplicirano, morda je več dela le, kadar je čevelj zaprt. Popravim tudi čevlje za dvajset evrov, so pa ti izredno slabe kakovosti. Nimajo prave vezave z lepilom. Ko jih brusim, se mi zdi, kot da bi bili delci iz lesa v njem. Zadnjič sem popravljal neke škornje. Ženska jih je nosila štirinajst dni, pa pete ni bilo več. 

To je žalostno. Ampak tako je. Čevlje delajo za eno sezono, potem pa jih vrži stran in kupi nove. Smo imeli enkrat nek seminar, kjer so nam predstavili analizo, saj so v krvi našli delce. Ko se noga poti, skozi kožo vsrka tudi delce iz teh čevljev. Pa naša država seveda to ve, ampak še vedno dovoljujejo prodajo take obutve. Očitno rabijo denar (smeh).«

O hvaležnih strankah

O strankah pravi, da so v redu, se pa pojavi tu in tam nekdo z visoki zahtevami. 

»Kaj vse si izmišljujejo. To pa to in to. Sem jim že rekel, 'tu imaš mašino, pa si naredi'. Včasih želijo neizvedljive stvari. Pride pa veliko upokojencev in upokojenk, ki se zelo radi pogovarjajo z menoj. Mi dajo čevlje, pa rečejo, zdaj nimam denarja, a pridem čez štirinajst dni. Pa jim vseeno takoj naredim. Ampak potem so dosti bolj hvaležni. 

Res pridejo čez dva tedna, plačajo, zraven prinesejo kavo ali kaj sladkega. Kakšni gospodi s kvalitetnimi čevlji pa tudi komplicirajo. Dva sem že nagnal, ker nimam živcev. Mi razlagajo, kaj so oni in kaj vse so naredili v življenju. Postavijo se nad tabo.«

O prihodnosti čevljarstva izstreli, da je ni. 

»Me je sin spraševal, ali bi me nasledil, pa ga ne pustim,. Rajši zažgem vse skupaj. Prometa je okoli 40 odstotkov manj kot na začetku. Bomo pa čevlje pač še naprej kupovali, čeprav bi bilo prav, da bi imeli tu in tam še kakšnega čevljarja. Poznam avstrijskega, ki je odhajal v penzijo, pa ga je občina pozvala, naj vajenca vzame in ga bodo oni plačevali. Pri nas pa dobiš kamen v hrbet, ti rečejo le adijo.«