Podjetje brez nadrejenih in pritiskov glede rezultatov je prej značilno za Silicijevo dolino, kot za Maribor. A mi smo jih odkrili prav v štajerski prestolnici.

Tudi v Mariboru je pisarna, kjer zaposleni lahko ob delu odigrajo partijo namiznega nogometa, igrajo računalniške igrice ali celo mini golf. »Sproščeni ljudje tudi dosti bolj kreativni in dovzetni za nova znanja, kakor tudi za kompleksne naloge,« pravi direktor in solastnik mariborskega podjetja REAL security Renato Uhl.

V podjetju ni nadrejenih, ni pritiskov glede rezultatov in borb za boljše pozicije, predvsem pa ne slabih medsebojnih odnosov. S poslovno miselnostjo, ki je prej značilna za Silicijevo dolino, kot za Maribor, so pionirji na področju kibernetske varnosti v regiji Adriatik. Ob brezbrižnosti večine uporabnikov spleta vse bolj postajajo sodobni »angel varuh« na internetu, ki lahko tako posameznika kot podjetje obvaruje pred armado hekerjev, ki vse bolj spominjajo na organizirane kriminalne združbe. In ja, takšne združbe delujejo tudi v Mariboru.

Od kod ideja za neobičajna vrata, ki vodijo do vaših poslovnih prostorov?

»Zanimivo vprašanje (smeh). No, odgovor je mislim, da preprost. S čim se človek najprej sreča, ko pride k nekomu na obisk? Z vhodom, vrati in ravno zato smo dizajnirali vhodna vrata v našem stilu, malo strašljivo, misteriozno in z opozorilom, da se za temi vrati dogajajo tehnološke reči. Že sam prihod na podjetje najavlja, da nismo čisto navadno podjetje s suhoparnimi poslovnimi prostori, naveličanimi sodelavci z monotonim delom, ampak skupina računalniških zanesenjakov, ki že več kot 20 let prinaša na širši trg regije Adriatik nova računalniška znanja, tehnologije in pristope optimizacije poslovnih procesov kot tudi prilagajanja novim IT trendom.«

»V našem podjetju ni nadrejenih, ni pritiskov glede rezultatov, ni borb za boljše pozicije, služb po političnih vezah in predvsem ne slabih medsebojnih odnosov zaradi, ne vem, vsega možnega.«

Notranjost vaših pisarn je verjetno bolj primerljiva s Silicijevo dolino, kot pa z običajnim mariborskim podjetjem. Zakaj kitare, bobni, namizni nogomet in bilijard?

»Zasledujemo miselnost, da so sproščeni ljudje tudi dosti bolj kreativni in dovzetni za nova znanja, kakor tudi za kompleksne naloge, s katerimi se v REAL security d.o.o. srečujemo vsak dan. Imamo fliper, namizni nogomet, pikado, X-box, pred leti smo imeli tudi mini poligon za golf, kar pa smo hitro prerasli (smeh). Naš tehnični direktor Alen Šalamun je pred leti postavil celo enega prvih Game serverjev pri nas v Sloveniji, ampak tega je že davno. Kitare in bobni pa so v sobi za sprostitev, ki jo uporabljamo tudi za glasbene vaje. Pred dvema letoma in pol smo ustanovili garažni bend z imenom REAL band, predvsem zaradi ljubezni do stare rock glasbe in druženja. Celo nastopali smo že v živo, pa čeprav samo pred 300 ljudmi iz IT scene (smeh).«

Kaj pravzaprav počne vaše podjetje?

»REAL security d.o.o. je generalni uvoznik - distributer in partner večjih računalniških podjetij kot so McAfee, HP, Fireeye, Raytheon, vsega skupaj več kot 25 zastopstev, s katerimi pokrivamo regijo Adriatik. Na nek način smo most med novimi tehnologijami in našimi strankami. Smo pionirji na področju kibernetske varnosti v regiji, ki že vrsto let prenašajo znanje, dobre prakse in nove rešitve ter podporo tako velikim podjetjem kot tudi posameznikom. Smo organizatorji največje konference o kibernetski varnosti v regiji Adriatik pod imenom konferenca RiSK.«

Bi s svojimi storitvami preživeli zgolj na slovenskem trgu?

»Mislim, da bi naše podjetje in ljudje v njem, preživeli kjerkoli. Imamo ogromno znanja, izkušenj in dodane vrednosti, ki jo stranke danes nujno potrebujejo. Je pa res nekaj, da ljudje pravijo, da tisti, ki uspe v Sloveniji, lahko kjerkoli po svetu. Mogoče smo se pred leti tudi zaradi tega dejstva odločili za širitev podjetja na trge bivše skupne države in tudi širše. Danes vemo, da smo se odlično odločili, saj nam tuji trgi prinašajo že več posla, kot domač slovenski.«

Pa se da s tem poslom dobro zaslužiti?

»Od tega se da dobro živeti.«

Kako velik posel bo to v prihodnje?

»Precej velik. Nemška avtomobilska industrija recimo od svojih dobaviteljev avtomobilskih delov, tudi slovenskih, vedno znova zahteva višji nivo zaščite podatkov, saj vemo, da so naročniki in dobavitelji v stalnem stiku. Vsa podjetja, ki na tak način delajo z Nemci bodo morala vedno bolj posodabljati informacijsko opremo in poskrbeti, da podatki ne bi odtekali. Vse to bo vedno bolj pomembno tudi za državno upravo, da o zavarovalnicah in bankah niti ne govorimo.« 

Je pri nas veliko podjetij, ki menijo, da je za varnost na spletu dovolj zgolj običajni antivirusni program?

»Preveč (smeh).«

Morda kakšen primer, ki ponazarja to naivnost, seveda brez imen podjetij ...

»Če ne govorimo o imenih, stvar ni zanimiva. O imenih bomo lahko kmalu govorili, saj bo potrebno od 25. maja 2018 javno objaviti, da je bilo podjetje napadeno in vsled temu tudi plačati visoke kazni v primeru neustrezne politike in opreme za zaščito osebnih podatkov. Evropska GDPR direktiva bo tukaj nepopustljiva in verjemite, da ko bodo državni organi ugotovili, da lahko na tem področju pobirajo visoke globe, da se bo tudi teh zakonov držala. V nekaterih državah Evropske unije so zraven finančnih kazni uvedli tudi kazensko odgovornost za vodilne v podjetjih. To bo zelo spremenilo odnos odgovornih v podjetjih, predvsem menagementa do tega področja varovanja podatkov. Takrat pa ne boste potrebovali primera brez imena, saj bo teh imen veliko javno objavljenih. Morda se takrat srečamo in vam morda opišemo kako so nekomu uspešno vdrli v sistem in se okoristili z osebnimi podatki njihovih strank ali kaj podobnega.«

Pa kakšna nevarnost, ki ste jo pred kratkim odkrili, pri kateri izmed vaših strank in ste se prijeli za glavo?

»Pri odkrivanju prikritih napadov pri eni izmed večjih bank v tem delu Evrope smo našli skripte, ki so bile pisane za poskuse penetriranja spletnega bančništva in dodatne skripte za prestrezanje elektronske pošte uprave. Načinov, kako nekoga penetrirati in iz tega narediti denar, je ogromno.«

Kakšno je sploh zavedanje pri običajnih uporabnikih interneta o nevarnostih, ki na njih pretijo med brskanjem?

»Mislim, da se enostavno premalo zavedamo, da je internet in z njim povezane tehnologije lahko zelo nevarno orožje, če ga ne znamo uporabljati. Vsi vemo, da moramo zakleniti doma hišo in recimo dokumente hraniti na varnem mestu, saj so nas tega učili starši. Pri uporabi interneta pa se ne zavedamo, da je recimo elektronska pošta precej odprta in jo lahko marsikdo prestreže. Nekdo, ki je dovolj sposoben, in teh je vedno več, vam lahko vdre v spletno bančništvo in si prenakaže denar. Ali pa še lažje, zablokira vam računalnik in od vas zahteva plačilo.«

Zakaj je v teh primerih običajno zahtevano plačilo v bitcoinih?

»Zato ker so bitcoini za organe pregona neizsledljivi. Skupin, ki povzročajo takšne napade je ogromno, ker je to velik posel.« 

Od kod prihajajo najbolj organizirane združbe hekerjev?

»Najprej je potrebno ločiti hekerje, kriminalne združbe in posebne skupine strokovnjakov financiranih s strani vladnih ustanov in njihovimi motivi. Vse moderne družbe dajejo danes velik poudarek kibernetski varnosti in nadzorom nad omrežji in podatki. Predvsem izbirajo svoje lokacije glede na manjšo možnost izročitve v primeru, da bi bili ulovljeni ob svojih aktivnostih.«

»Preiskovalne agencije za marsikaterega vodjo kibernetske kriminalne združbe vedo, ampak mu ne morejo do živega razen, da ga uspejo legitimirati ob prehodu v kakšno državo, ki je v okviru ZDA ali druge, ki imajo sklenjeno pogodbo o izročanju kriminalcev in izmenjevo podatkov osumljenih in iskanih oseb.«

»Ko pa govorimo o financiranih strokovnjakih, ki namenoma vdirajo v sisteme drugih držav, pa lahko rečemo, da tukaj prednjačijo Kitajska, ZDA, Rusija, Velika Britanija in še kdo od velikih. Tudi Severna Koreja ima armado hekerjev, ki imajo svoje posebne naloge. Njihovo moč je nazadnje lahko izkusila družba SONY, ko so vladno podprti hekerji napadli zaradi komedije INTERVIEW, ki na posmehljiv način prikazuje njihovega velikega vodjo. Škoda, ki jo je utrpela družba Sony, je bila ocenjena na več kot 120 milijonov dolarjev.«

Kako spretni ali nevarni so slovenski hekerji?

»Zelo, poglejte si samo razvpit primer virusa Mariposa, ki so ga izumili študentje Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, Univerze v Mariboru, prodali pa so ga španski hudodelni združbi ter kasneje aktivno sodelovali s predlogi uporabe. Zaradi dosegljivosti škodljive programske opreme so storilci kljub pomanjkljivemu znanju uspeli ustvariti več kot 850 milijonov dolarjev škode. Ta je bila storjena na več področjih, vključno s socialnim omrežjem Facebook. Mariposa je bila ustvarjena tako, da je zbirala osebne podatke zraven tega pa nalagala uporabnikom v računalnike zlonamerne datoteke. Virus je bil napisan za krajo in pridobitev podatkov o bančnih računih, podatkov o plačilih ter posledično pridobitev finančnih sredstev žrtev.«

Kdo na spletu bolj ogroža našo zasebnost, Facebook ali državne varnostne agencije, kot je NSA?

»Najbolj si jo ogrožamo sami, zaradi nezavedanja nevarnosti, zaradi podhranjenosti z znanjem o internetnih tehnologijah in preprosto zaradi brezbrižnega odnosa do osebnih podatkov in drugih pomembnih zadev.«

»Če bi vsak uporabnik vedel, kako enostavno je nekomu ukrasti identiteto ali narediti še kaj veliko hujšega, ne bi imeli takšnega odnosa do potencialnih nevarnosti.«

In še za konec, kako so pred vdori in virusi zavarovani vaš domači računalnik, telefon in druge naprave priključene na internet?

»Pri meni je vse zaščiteno kot v Fort Knox-u* (smeh).«

Pa vaš hitri nasvet za vse uporabnike interneta?

»Naučite se varno uporabljati internet, nato pa ga seveda čim več varno uporabljajte.« 

*Fort Knox je ameriški depozitorij državnih zalog, kjer ZDA hrani velik delež svojih zlatih rezerv.

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice