Mlada popotnika po duši sta v enem letu prepotovala svet.

"Obiskala sva 20 držav in naredila 107.667 kilometrov", pripovedujeta Simona in Jure Čuček, mlad par. On izhaja iz Cerkvenjaka, ona iz Maribora. A njun dom je pravzaprav ves svet. Vse od 27. septembra lani, ko sta spakirala kovčke, sedla na letalo in se podala na svoje najdaljše potovanje, ki je trajalo skoraj eno leto:

"Zastavljen cilj je bil videti čim več, ostati zdrav, se izogniti nepridipravom in obdržati službo. Vse nama je uspelo."

Potovati brez načrta, s ciljem čim več videti

Pot okoli sveta sta začela v Južni Ameriki, nadaljevala pa v Avstraliji, saj sta tam želela silvestrovati. Od tam sta se spomladi podala v Azijo, kjer sta preživela tudi večino poletja. Vseh držav, ki sta jih imela na seznamu, nista uspela obiskati. Sta pa zato nekatere destinacije dodala. Ker nista imela natančno začrtane poti, sta potovala, kakor jima je bilo všeč. 

Na potovanju vedno rada pokušata lokalne jedi. Če je le možno obiščeta tudi katero izmed lokalnih šol, se udeležita športne prireditve, tu in tam pa obiščeta tudi kakšen muzej. Simona vedno sili na lokalne tržnice ali išče degustacije tega in onega. Jure pa navadno najde posebne nastanitve in adrenalinske preizkušnje.

Najljubša, a tudi najdražja Avstralija

Potem ko ju praktično "gnjavimo" naj izbereta najljubšo destinacijo, izvemo, da jima je bila najljubša Avstralija: "Ima ogromno ponuditi popotnikom, ljudje so prijazni in sproščeni, edini minus so po njunih besedah cene. Res je draga." Izjemno jima je bila všeč tudi Japonska, najlepši podvodni svet sta videla na Filipinih, Maldivih, Havajih, Bahamih, v Avstraliji in na Galapagosu. V Južni Ameriki ju je najbolj prepričala Kolumbija, tudi Brazilija jima je ostala v lepem spominu. Vedno pa se rada vračata na Tajsko.

Nikoli ne gre vse po načrtih ...

Na poti sta se znašla tudi v neprijetnih situacijah. V ZDA sta se sredi noči znašla v LA-ju v Downtownu, kjer je bilo na stotine brezdomcev in pijancev. Taksija ni bilo nikjer, zato sta po 20 minutah pričakala javni avtobus. "Neprijetno sva se počutila v Peruju, ko sva za pot do Machu Picchu izbrala cesto, ki je hujša od zloglasne ceste smrti v Boliviji, ki sva jo pozneje prevozila s kolesi, ali pozneje v Peruju, ko so le noč pred najinim odhodom na istem avtobusu ubili potnika, ki med ropom ni hotel dati denarja," še pripovedujeta.

Dve avtobusni vožnji sta se  sprevrgli v odisejado – prva je namesto 24 ur trajala 35 ur (Brazilija), druga pa namesto 12 ur kar 38 ur (Indonezija).

Sto in ena stvar pred odhodom  

Pred potovanjem sta morala urediti tudi službene stvari, Jure je k sreči lahko vzel delo s seboj. Oba sta namreč zaposlena kot učitelja v avstrijskem Gradcu, Jure pa je v času odsotnosti angleščino poučeval kar preko Skypa. Tako je ves čas potovanja delal, Simoni pa je uspelo dobiti štipendijo za študij na daljavo. Poleg tega sta imela tudi nekaj prihrankov. 

Kot pravita, je bil najhujši dan pred odhodom: "Vso to urejanje je pač potrebno zlo, občutki tik pred odhodom pa so mešanica pričakovanja, strahu, dvomov in skrbi." S seboj sta vzela dva velika nahrbtnika, en računalniški nahrbtnik in en manjši nahrbtnik za prigrizke, vodo in druge sprotne stvari. Poleg tega pa seveda še torbo s fotoaparatom: "Kljub temu, da sva mislila, da sva pakirala preudarno, se je nabralo toliko stvari."

Goveja juha in omini buhtli za dobrodošlico

Ob vrnitvi v domovino sta ju najprej sprejela prijatelja na letališču na Dunaju. Odmevala je Avsenikova Golica, plakat z napisom "Dobrodošla (skoraj) doma" in domače žganje pa sta bila popolna dobrodošlica. Doma pa kosilo - goveja juha, pražen krompir, dunajski zrezki, zelena solata in omini buhtlji. Ja, ljubo doma, kdor ga ima.

Več fotografij o popotovanju okoli sveta pa si lahko ogledate na njunem blogu Slovenianstravel.com.

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice