Pogovarjali smo se z 12-letno Hano, deklico, ki se bori proti možganskemu tumorju. Že prvi vtis ob srečanju pokaže, kako močna oseba je. Če tej zgovorni deklici, polni optimizma, prisluhnemo, se od nje lahko veliko naučimo.

Hana Hafner je stara 12 let. Rada ustvarja, bere, riše, se igra. Odkar je zbolela, se šola na daljavo, kar ji omogoča, da ima nekoliko več časa za igro z lego kockami, ki naj bi jih najraje imela »na milijone«, pravi.

Foto: Osebni arhiv Hana Hafner

Kljub temu pa vsaka igra, sprehod ali pogovor Hano dodobra izčrpajo. 

»Cilj dneva je, da preživim,« pove 12-letnica.

Ko je bila stara deset let, se ji je svet obrnil na glavo

Hana je prve znake bolezni občutila, ko je bila stara deset let, na počitnicah v Franciji. Tam jo je začela boleti glava in bilo ji je slabo. Trenutek, ki je Hani obrnil življenje na glavo, pa je bil, ko na rednem sistematskem pregledu pri okulistu, ni videla na levo oko. Na pediatrični kliniki so po dnevu preiskav ugotovili, da ima Hana možganski tumor.

»Ko sem izvedela, da sem zbolela, sem najprej mislila, da se dežurna zdravnica heca. Ne vem, zakaj, ampak predvidevala sem, da se heca. Z minute v minuto pa sem vedno bolj dojemala, da gre zares in začel me je preplavljati šok, nisem razumela, kaj se dogaja,« razlaga 12-letnica.

Najprej so predvidevali, da bo tumor mogoče odstraniti z operacijo. Žal se je po operaciji izkazalo, da Hana vendarle potrebuje kemoterapijo, ki jo prejema še zdaj. 

Foto: Osebni arhiv Hana Hafner

Hana razlaga, da so se ji v obdobju operacij, poleg strahova pred operacijo samo, porajali predvsem strahovi pred izgubo las

Foto: Osebni arhiv Hana Hafner

Zboleti v epidemiji

Ko je Hana zbolela in bila v bolnišnici prvič, še ni bilo epidemije. »Takrat še ni bilo tako težko biti v bolnišnici, ker je bilo vse bolj odprto,« pove Hana. Pred epidemijo so namreč otroci v bolnici lahko imeli obiske in se med sabo družili. 

Zdaj pa se na pediatrični kliniki trudijo, da bi se tudi bolniki držali ukrepov, ki bi pripomogli k zajezitvi širjenja koronavirusa. Zato so oddelke in celo sobe zaprli. »Ko prideš enkrat na oddelek, do odpustnega pisma ne greš več ven,« razlaga Hana.

Hanina mama Katarina razlaga, da lahko Hano v bolnici spremlja samo en starš, ampak ni zaželeno, da hodi iz sobe: dovoljen jim je zgolj en izhod na dan. 

Hanina mama obupano pove: »Jaz ne zmorem več. Ne hodim v bolnišnico, tja jo spremlja oče. Jaz tega ne zdržim.«

Pomembna sta podpora in delitev izkušenj

Ko je Hana zbolela, je začela vse pogosteje izostajati iz šole in tako so se stiki z njenimi sošolci razrahljali:

»Vsi so me podpirali. Ampak zdaj, med kemoterapijo, mi pa samo ena izmed sošolk kdaj kaj napiše, se kdaj dobiva prek Zooma ... Zdi se mi, da so ostali sošolci po dveh mesecih name pozabili.«

Ker zna biti takšna izolacija nevzdržna, se je Hana pridružila skupini Gold Ribbon, kjer se družijo otroci in mladostniki z rakom. Hana spodbuja, da se skupini pridružijo tudi drugi, ki prestajajo podobno ali pa so v preteklosti. 

 »Za tiste, ki so začeli s kemoterapijo, si želim, da skozi to ne bi šli sami. Naj  o tem, kako je, vprašajo vrstnike, ki so to preživeli. To da človeku vedeti, da v tem ni sam. Deljenje izkušenj se mi zdi izjemno pomembno.«

Foto: Osebni arhiv Hana Hafner

»Zdržite do konca, ker se splača!«

Hana vse, ki se borijo z rakom, nagovarja z naslednjimi besedami: »Zdržite do konca, ker se splača.« Pravi, da sama poskuša uživati v malih stvareh in zares ceniti vsako malenkost.

Foto: Osebni arhiv Hana Hafner

Želja po zajemanju življenja s polno žlico pa je velika – dolga že par strani, pravzaprav. Hana namreč svoje želje o stvareh, ki bo jih počela, ko ozdravi, zapisuje v zvezek.

»Ne obžalujem, da teh stvari ne morem početi zdaj. Gre bolj za pričakovanje, kaj bo potem,« z nasmehom sklene Hana.

Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

S spleta

Komentarji (3)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
dd (nepreverjen)

Zato so oddelke in celo sobe zaprli. »Ko prideš enkrat na oddelek, do odpustnega pisma ne greš več ven,« razlaga Hana.

Hanina mama Katarina razlaga, da lahko Hano v bolnici spremlja samo en starš, ampak ni zaželeno, da hodi iz sobe: dovoljen jim je zgolj en izhod na dan.

dd (nepreverjen)

TO JE ZAPOR NE PA BOLNICA, IN VI TO PODPIRATE HAHAHAHA, UPRITE SE IDIOTI, VDRET V BOLNICO K SVOJEMU OTROKU IN GA PELJAT NA SVEŽ ZRAK, ČE PRIDE KAK INŠPEKTOR AL PA KDO TEŽIT PA GA TAKO NALOMIT DA BO ON LEŽAL 3 MESECE ZAPRT NA ODDELKU.

In reply to by dd (nepreverjen)

clivija (nepreverjen)

Kako pogumna deklica ! Iz srca ji želim, da čimprej ozdravi in da bo lahko spet odšla med svoje vrstnike ! Držim pesti !

Starejše novice