S Tonetom Partljičem smo spregovorili ob izdaji nove zbirke novel Ljudje iz Maribora. O mestu, ljudeh in pričakovanjih.

Tone Partljič je vsesplošno usmerjen avtor, z izjemno širokim opusom, tako po številčnosti kot tudi tematiki. Sinoči je ob izdaji zbirke novel Ljudje iz Maribora zapolnil Glazerjevo dvorano v Univerzitetni knjižnici Maribor, obiskovalci so se drenjali celo pred vrati, da bi le vsrkali nekaj njegovih komično obarvanih besed in zanimivih zgodb, ki jih črpa tudi iz Maribora. Za Mariborinfo je spregovoril o svojem navdihu in Mariboru.

Pričniva pri zbirki – kako ste bili navdahnjeni zanjo? Ste se popisa ljudi lotili celovito ali je nastajal postopoma?

»Pred dvema letoma se mi je – tudi drugi tako mislijo in tudi sam, če smem domišljavo reči – najbolj posrečil Sebastjan in most ob 100-letnici mariborskega mostu. In se mi zdi, da sem uspel zajeti 30 let mariborske zgodovine, ko je bil most zgrajen leta 13 pa do začetka svetovne vojne. Že med pisanjem sem pravzaprav mislil zgodbo nadaljevati, a sem jo nato končal ob okupaciji, ko se je most razstrelil. In sem potem mislil še dodati, kako se ljudje vrnejo iz taborišča, kako se obnavlja in tako dalje, pa se mi je zdelo, da je že preveč in tudi nisem bil več siguren, da imam dovolj 'štofa', umetniške moči, da bi to enakovredno nadaljeval. In del teh zgodb, ki so tu, so mi šle že takrat po glavi. Moram pa tudi reči, da so mi res prihajale posamično. In četudi smo danes tu omenjali Joyca in Dostojevskega – kar so seveda prevelike primerjave za nekega Partljiča – moram reči, da je slog zelo preprost in realističen, kakor so mi zgodbe tudi prihajale. Tudi ko si ljudje pripovedujejo štorije, so mi jih pripovedovali na tak način. Drugo pa me je po svoje presunilo – ko grem kdaj na pokopališče, pa sem že toliko star, da je tam dovolj mojih znancev in znank – in tam piše 'počivaj v miru' z dvema letnicama. Jaz, ki pa jih poznam, pa vem, da so zadaj cele tragedije in komedije, na koncu pa ostaneta dve letnici. In novi ljudje, ki prihajajo, ne morejo nič vedeti. Pa porkafiks, saj tri četrt Maribora pod zemljo! In meja, ki je med nami, ki smo zdaj po slučaju časa sedaj tu, a bomo kmalu tam spodaj in hodili bodo novi ljudje … Tako se mi je zazdelo, da je pokopališče ena knjiga, kjer je usoda Maribora zapisana, vsak grob pa je stran te knjige.

Ne, da bi imel v načrtu, da bi pisal neko nekrofilsko knjigo, le začeli so mi ti ljudje prihajati, in bi bil greh, da jih še ne bi malo nosili s seboj. Na nekem nagrobniku sem videl zapisno 'Človek umre dvakrat – ko se mu ustavi srce in ko se zadnjič spregovori njegovo ime. In se mi zdi, da bi nekaterim lahko podaljšal življenje s tem, ko sem njihova imena spremenil v zgodbe.«

»Urednik Čander je že napovedal novo knjigo, ki jo bom mogoče začel pisati sedaj, ko gips snamem. Glavno prizorišče bo moja vas, Pesnica pri Mariboru. Najbrž bom popisal nekaj usod in usodo v podobnih prelomnih časih – morda malo kasneje kot v nekem obdobju po Mojem atu, socialističnem kulaku, ko sme že razumel svet pa se že tudi sam v kakšno punco zaljubil. Tako bom mogoče poskusil oživeti svet mojega otroštva – očeta, mame in Pesnice. Če bi rekel glavno spremembo, ki jo sam vidim – vas ni lepa, nima pokopališča, nima cerkve in je spalno naselje Maribora. In kakršen denar je kdo imel, takšno hišo je tam zgradil – ravne strehe, alpske hiše, ne moreš verjeti, kako je skupaj znešeno. Glavni junak pa bo moj ata, ki je umiral za rakom, kako hodi sedet na balkon hiše, ki jo je sam zgradil, in misli: ' Ko smo se mi sem preselili, sta bili na oni strani samo dve hiši in toliko njiv in sadovnjakov in gozdov, danes pa ne vidim niti ene njive. Nekateri imajo vrt, ampak v glavnem ne. Tam je tisti veliki kmet oziroma njegovi sorodniki, ki več ne kosi trave, ker naj nekdo drug, mene več ne zanima, je nimam za kaj potrebovati.

Na tej mali metafori bom povedal, da smo se iz neke agrarne oziroma ruralne sredine, kjer so bile čisto druge vrednote, spremenili v neko spalno naselje, ki ga niti ne razumemo, ne poznamo ljudi. Kako neki čas mineva in se mi spreminjamo, manj razumemo in poznamo.«

Kako pa vi občutite spreminjanje vašega pogleda na Maribor in okolico skozi čas?

»Nisem kak pesimist, ne mislim, da Maribor propada. Zelo zanimivo pa je vseeno gledati – to je že prijatelj Brvar zapisal v spremno besedo v neko knjigo – kako je to mesto brez korenin. 800 let nemško, pride 1. svetovna vojna in Maister, takrat je bilo v Mariboru 21.000 Nemcev in 4.000 Slovencev, ko je Maister naredil ta preobrat. V okolici so bili Slovenci in so mariborski Nemci zahtevali enak plebiscit kot na Koroškem. Ker pa so tudi te velesile in Wilsonova komisija rekli 'lahko, samo potem bo za celo pokrajino, ne le mesto', takrat pa so vedeli, da bi vse zgubili, saj je bilo Dravsko polje in Pohorje samih Slovencev. In prvikrat je mesto zgubilo vse, kar je bilo nemškega – kulturo, industrijo … In potem gremo v staro Jugoslavijo, nekaj Nemcev je še ostalo s fabrikami in jih je bilo čez 20, sedem pa res velikih tekstilnih tovarn. Tako so v Evropi Mariboru govorili Slovenski Manchester. In se naredi neki pravi proletariat in znameniti tekstilni štrajk leta 34, ko so delavci zmagali. Prvi pojem kolektivne pogodbe je bil med tekstilnimi delavci in kapitalisti podpisan v Mariboru za vse področje Balkana.

In se zdi, kot da je z nekim delom, vodenim s partijo ali pa temi Primorci, ki so prišli narodno veliko bolj zavedni, Maribor začenjal dobivati veliko industrijsko podobo. In pride druga svetovna vojna, se vse to zgubi, je porušeno, se gradi poskus novega proletariata. V mesto se vselijo od vsepovsod, to zraste še za enkrat, gradijo se delavski bloki, počitniški domovi, a to ni bil več – in samoupravljanje – pravi proletariat, bi mu prej rekel lumpenproletariat'. Mislijo, da bi čim manj delali, bili čim več doma na svoji zemlji, v nedeljah pekli čevape – kar poglejte, vse hiše imajo neko pripravo za peko čevapov – in smo postali neko mesto, ki je iskalo svojo podobo.

Pride leto 91, vsa ta industrija crkne, zdaj smo na njenih ruševinah, in se zopet išče neki novi Maribor, za novi čas, s trgovinami, ki jih vidite pred mestom, z nekimi bankami, ki bolj ali manj srečno delajo, iščemo neko privatizacijo in stopamo v kapitalizem, za katerega sem prepričan – pa ne da bi bil nek jugo-nostalgik – da v tej skrajni obliki ni srečen za človeštvo.

Malo obupan sem tudi to knjigo napisal, da so pač obdobja  v zgodovini, ko gradimo in verjamemo v nov svet in so obdobja, ko se veliko tega ruši – pojdite domov in poglejte poročila, kaj vse se ruši, tudi dvatisočletni kulturni spomeniki – in bi rekel, da je to prej neko iščoče mesto, ki vsakokrat išče svoj prostor pod soncem, ga malo najde, vsekakor bo živel naprej. Malo se delam norce iz napovedi, če bo drugo leto kaj boljše. Tudi ko sem bil v parlamentu od leta 90, in to 14 let, mi zdaj kdo reče 'Kaj ste nam obljubljali drugo Švico?', pa jim odgovarjam: 'Vi ste verjeli, če nam ne bo več treba delati za Jugo in bomo delali zase, bomo postali druga Švica.

Pa če hočeš postati druga Švica, moraš imeti švicarsko preteklost, moraš imeti banke, v katerih je bil shranjen denar vseh nacistov. Ljudje pa vedno znova upajo, verjamejo. Jaz te vere več nimam, sem zadovoljen, če relativno zdrav preživim še kako leto. In ne govorim s cinizmom, najmanj, spoznal sem, da je naša usoda nekakšno taka.«

Za seboj imate izjemen opus. Katere tematike se osebno najraje lotite?

»Marsikdo mi reče, zlasti ob komedijah, kjer sem bil najbolj znan avtor, da moji nazori niso tako prevratni, kot bi kdo želel. Levstik je napisal leta 1858 v Popotovanju: 'Človeku bi jako ustregel tisti, ki bi znal resnico napisati v prijetne šale.' In če me kdo vpraša, kaj mi gre po glavi, odgovorim, da uresničujem Levstikov program iz leta 1858, pa mi je to dovolj. Rad bi zapustil zapis sveta, kakor sem ga jaz videl v svojem času, in se ne ukvarjam s tem, kakšne vrednosti je ta, meni je jasno, da nekateri priplezajo od tam, drugi do tja, in si s tem ne težim. Meni se zdi, da sem opravil bistveno nalogo, ko sem napisal te zgodbe v Mariboru, ki jih poznam. Moram opozoriti na zbirko novel iz 50 let z naslovom Mesto.

Morda je to moje cedilu v nekem drugem času, brez patosa, malo s posmehom, vsekakor pa ne s cinizmom.«

V duhu bližajočih se lokalnih volitev … Kakšno vodjo bi si po vašem mnenju zaslužil Maribor?

»V veliki zadregi sem, ker me v Mariboru štejejo za tistega, ki je rušil Kanglerja in stal za Fištravcem. Kar drži le pogojno. Jaz nisem Kanglerja imel nikoli v želodcu, moram celo reči, da je za kulturo in Borštnikov srečanje imel več razumevanja kot kadarkoli prej. Prepričan pa sem, da pa je bilo vodenje mesta zanj preveč, da bi lahko bil dober župan kake druge občine. Navsezadnje smo se s kanglerizmom norčevali kot z boljševizmom. In karkoli je dobro ustvaril v mandatu, je v drugem postal tako oseben, vsak napad je jemal osebno. Sem prišel k njemu zaradi nekega resnega problema, mi je dal termin, nato pa je eno uro kričal, kakšno krivico mu ta prasica dela, pa Večer pa oni, kot bi bil obseden od tega, kaj si ljudje o njem mislijo. Ob enem je bilo 15, 17 sodnih zabeležk o njem. Če bodo vsi padli, bom napisal javno pismo in se mu opravičil. Ker je del mojega revolta bil tudi to, da ne moremo imeti župana, ki ima 17 odprtih sodnih zadev. In sedaj me skrbi za naš sodni sistem, če mu niso sposobni niti ene izpeljati do konca.

Ob enem pa mislim, da ni več zrel za politiko, da je stari roker in bi bilo boljše, da da mir. In sem naivno mislil, da bi nekdo, ki je doktor sociologije, univerzitetni profesor, da bo zagotovo primernejši za Maribor. Sem se razočaral, se prav dobro spomnim, ko sem šel za direktorja gledališč, sem imel kar nekaj težav z izobrazbo in vsem, pa se spomnim direktorja Bojana Štiha, ki mi je rekel 'Partljič, zdaj, ko ste šef – da se takoj obdate vsaj s petimi veliko pametnejšimi in bolj izobraženimi ljudmi od vas, drugače se bo končalo slabo'. In sem skušal takrat ravnati, hkrati pa videl, da se je župan obdal z manj sposobnimi ljudmi, kot je sam. Še z veliko manj sposobnimi – ne rečem za vse, a večino. Tako ne morejo premakniti tega mesta, ko pa mu kdo kaj reče, se pa tega na občini znebi. To se mi zdi velika napaka in pomota. Mislim, da je dober človek, da sanja te Kitajce in preporod Maribora. A ni realnega rezultata.

Ne vem, koga imamo, vedno znova pa sem šokiran, kaki pikzigmarji in budale se prijavijo, da bi lahko vodile to mesto – to pa me kar deprimira. Enako je bilo sedaj s predsedniškimi volitvami – je bila ena stara gospa, ki se mi je zdela kot ena Trnuljčica, ki je 60 let spala, zdaj se je pa zbudila, pa bi uredila to Slovenijo, kakor je bilo takrat. In sem po svoje zelo zaskrbljen. Sem bil v Drnovškovi stranki, ki je bila, dokler je bil on, zmagovita stranka. Kasneje pa se je videlo, da tega ni. Ves čas mu je šla po glavi velika koalicija, celo z Janšo, proti volji nas ostalih. Pa saj nas ni dovolj, niti za eno dobro vladno ekipo, je govoril. In če se samo polovica zbere, jih je samo četrt takih, ki lahko kaj naredijo. Mi moremo skupaj delati in je živel v neki zablodi, da bi morali priti skupaj. Ali je imel prav ali ne, ne vem, vseeno se mi je zdel še najbolj zrel in hladen politik, ki vsaj ni razdora povečeval. Me je strah te desnice, z Janšo načelu strah, ker se mi zdi, da sovraštvo samo obuja in ga ne pomirja. Če ne za korist, pa vsaj maščevanje.  In to nam ne bo pomagalo. Bomo že nekaj.«

Pa vsaj je kdaj prešinilo, da bi napisali kako knjigo o dosedanjih županih Maribora?

»Tudi sam sem kandidiral za župana, pa sem vse naredil, da ne bi bil izvoljen, saj me je moja stranka izigrala, ko me je kandidirala in mi ni povedala. Seveda tudi nisem sposoben biti župan – tu je gospodarstvo, tu je sociala, tu so stvari, ki jih ne poznam. Še proračun mesta znam komaj prebrat, kaj šele, da bi ga sestavljal. Pa to niso mačje solze. Mora miniti čas, drugače je dobro vprašanje in dobra tema. Zakaj se samo pigzigmerji pa tudi budale prijavljajo bi bilo dobro raziskati, a mora miniti distanca. Moraš jih videti od daleč.«

Da zaključimo v prazničnem času – kaj bi želeli Mariboru?

»Nimam takih želja, želim si, da bi bil zdrav drugo leto in da bi ga preživel. Da bi pa želel neko srečo in optimizem, pa imam toliko izkušenj, da to ne gre tako. Tu sem povedal – po vojni sem bil učiteljiščnik, in so nas vzgajali, da samo malo potrpimo v socializmu, pa bo nastopil komunistični raj. Pa smo vsi verjeli in upali, da je tak svet možen, pa me je to streznilo. In bi bil zdaj butelj, če bi verjel, da bi bilo ravno leto 18 nekaj posebnega, da se lahko nekaj spremeni.

Zdi se mi, da v Mariboru ne bo šlo na slabše, če ne bo ta vesoljni kapitalizem z grožnjami okoli vojn odigral svojega, na kar mi nimamo vpliva. Mesto bo šlo počasi naprej, mladi ljudje so moje veliko upanje. Mislim, da ste bolj izobraženi, kot smo bili mi. Bolj me čudi, da daje ta generacija vtis, da verjame, da se ne da nič narediti in se rajši ne vtikuje in se ji malo fučka. To bi bila velika nesreča. Drugače pa imamo odlično generacijo, hodi po svetu, ima izkušnje in mi smo pokazali, da smo znali narediti mali korak in imamo državo. Kako pa naj bi ta funkcionirala, pa računam na mlade.«

Pa je kriva apatičnost ali brezbrižnost?

»Brezbrižnost. Ob enem pa tudi pesimistične izkušnje. Pa saj jim nismo nič prepustili, kar bi lahko vodili. Jaz sem napisal knjigo Nebesa pod Pohorjem, saj veste, imamo tudi Nebesa pod Triglavom – po Cankarju. Če pa ljudi gledam, pa se držijo, kot da živijo v peklu. Opisoval sem šolano deklico, ki zapusti Slovenijo. Sem se zanimal na Zavodu za zaposlovanje o mladih in mi je ženska, ki skrbi za zaposlovanje, rekla, da je imela 30 brezposelnih, ki jih je šolala in jim iskala šole. In mi je rekla 'Tone, več kot polovica jih ne želi službe. Rajši životarijo z nekimi dodatki'. In ko sem jo povprašal, kaj pa mladi, mi je odgovorila, da mladih pa absolutno ne razume: Rajši tvegajo, da v nekem bifeju delajo. In četudi jim tisti prasec ne plača, gredo drugam na podoben sistem. Če pa greste v London, pa boste srečali dva milijona mladih iz celega sveta, ki čuvajo pse ali pa nič. Ob tem pa pravijo, da penzij ne bodo imeli, zakon in družina nista več vrednota, 'mir nam dajte, mi se bomo že znašli'. Kljub temu, da imam vero v to generacijo, pa me je povedano kar precej stisnilo in deprimiralo.«

S spleta

Komentarji (1)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
styria (nepreverjen)

+++++

Starejše novice