Foto: Marko Pigac
Če te je februarja že zaneslo v Salon uporabnih umetnosti, si verjetno naletel na nekaj nenavadnega. Ena rariteta že ves mesec dneve in noči ždi v lokalu v Mariboru in tam počne … bogve, kaj.

To čudo je Rene Volker, ki se je s 1. februarjem za en mesec preselil v Salon uporabnih umetnosti in zagnal svoj interaktivni projekt Mozaik jaza, sicer z namenom čistke svojega osebnostnega podstrešja in vzpodbude ljudem, naj se tudi sami lotijo lastne inventure. V Salonu se zbuja in zaspi, vmes pa ustvarja, se pogovarja in je na voljo vsem, ki so razbiti; tistim, ki so zadostni; ali pa njim, ki jih tja žene izključno radovednost.  

»Takšnega tempa na dolgi rok ne bi zdržal.«

Na vprašanje, kako se po treh tednih bivanja v Salonu počuti, mu na misel najprej pade beseda »vzhičen«:

»Bil je intenziven popoldan. 5 ljudi se je zamenjalo v roku dveh ur - zanimivo je, hkrati pa takšnega tempa na dolgi rok ne bi zdržal. Včasih zna biti naporno, zato sem zadovoljen z odločitvijo, da imam v principu določene pol ure na osebo. Takšno omejitev sem postavil, da lahko drugim zagotovim možnost in hkrati zaščitim samega sebe. Prvi dan projekta sem se (s psihologinjo) pogovarjal o varnosti. V glavi sem imel, da se morajo ljudje z mano počutiti varne, nisem pa pomislil na lastno varnost, kajti celodnevno razdajanje je lahko naporno. Priznam, da tega nisem pričakoval v tolikšni meri. Upal sem, da bo steklo tako, kot je, nisem pa predvidel, da bi lahko bilo zame tudi izčrpno. Pa je. Kljub temu sem neizmerno hvaležen in skušam vsako interakcijo izkoristiti.«

Za Reneja je vsak dan v Salonu svež list papirja, na katerega košček za koščkom, dan za dnem, interakcijo za interakcijo, sestavlja mozaik svojega jaza in piše dnevnik bivanja ter zgodbo svojega življenja.

»Ustvarjam in razvijam interakcijo z ljudmi. To je zame kot predstava brez določenega scenarija. Vem, kaj bi rad dobil, kaj bi rad vprašal. Včasih komuniciram samo z enim stavkom. Je improvizacija, ampak vodena. Imam osnovo in na tej osnovi ljudi v pogovoru usmerjam. Sprašujem jih, kaj bi v svojem življenju spremenili, česa bi se najprej lotili ... Hkrati pa to, s čimer se oni ukvarjajo, v meni nekaj sproži. Skoraj vsak mi pokaže neko ogledalo, v katerem se oziram vase; iščem, kar sem skril, potlačil in odrinil pred samim sabo. In neznancev ne briga, kaj sem jaz skril. Oni povedo svojo zgodbo, mene pa se jih večina dotakne. Zato sem tukaj: da nekaj dobim, ampak še vsak, ki se je z mano pogovarjal, je od tega nekaj odnesel in odšel iz Salona z občutkom, da je tudi sam začel neko novo pot

Dogaja se nekaj posebnega

Obiskovalci pravijo, da dogajanje projekta v Salonu čutijo kot nekaj posebnega: »Maribor sem zmeraj dojemala kot na nek način zaprto mesto. Rene ga odpira, in prav tako ljudi,« zagnano komentira Matea Lac, natakarji pa so se ga kot stanovalca hitro in brez težav navadili:

»Res je, da to ni najbolj običajna situacija. Nekateri gostje so na začetku zadržani in sramežljivi, sprašujejo se in so radovedni. Drugi resnično potrebujejo ta pogovor, ki ga on ponuja … Sedejo zraven in iz njih potegne tisto, kar jih teži in zadržuje pred tem, da gredo v življenju naprej. Niti malo ni moteč. Niti nam, niti gostom. Lahko bi ostal tukaj še dlje. Rene ima ključ kavarne in zjutraj, ko pride natakar, odpre, zvečer pa za nami zaklene. Doslej je vse potekalo normalno, stalno se nekaj po malem dogaja, in ljudem je všeč,” je povedala Kristina, ki v Salonu dela kot natakarica, dodala pa še: “Slaba stran je samo to, da ne ve dovolj ljudi za ta projekt.«

Obiščejo ga tako znanci, kot popolni tujci: »Grčija, Turčija, Španija, Egipt, Indija, Pakistan, Angleži, Američani, Avstralci, Hrvati … Včeraj je bila tukaj ena ženska, opazil sem, da prihaja nekje iz Bližnjega Vzhoda. Ogledovala si je plakat mojega projekta in pogledovala proti meni, zato sem jo povabil, naj prisede. Najprej se je upirala in mi v polomljeni angleščini razlagala, da je že z nekom tukaj. Ni važno, sem rekel, in povabil oba. Ko je prišel njen fant, se je sprostila. Podaril sem ji prstan, ker imam kup prstanov, ki sem jih dobil, in jih tukaj podarjam. Bil ji je prevelik, zato ga je hotela vrniti. Nič hudega, sem ji rekel, in naj ga podari naprej, nekomu drugemu. Tako krepim in razširjam interakcijo z ljudmi.«

Foto: Matea Lac

Kar je zate bežna malenkost, lahko drugemu polepša ves dan. Rene je to že dodobra ponotranjil, in se v Salonu loteva tudi nevsiljive provokacije, s katero poskusi zahtevati, včasih skoraj izsiliti, interakcijo. Takrat sam pristopi do gostov lokala in jim na mizo postavi kakšno preprosto darilce, droben izraz pozornosti, s katerim pa tudi išče reakcijo. Kljub temu pusti, da je vsaka komunikacija, ki jo vzpostavi, posameznikova prostovoljna odločitev.

»Majhna presenečenja ljudem veliko pomenijo. Takšne izkušnje nimamo prav pogosto, da ti neznanec kar tako nekaj lepega podari, četudi je to samo zapakiran papirček z vzpodbudnimi besedami. Sem pa doživel tudi zavrnitev: po 10 minutah mi je nekdo rekel, da me ima dovolj in si želi čas naprej preživljati s svojih dekletom. To sem izredno spoštoval. Na zavrnitve sem bil pripravljen, ampak ugotovil sem tudi, da ljudje več ne znamo reči ne. Prenašamo, poslušamo in toleriramo … Ko človek odide, pa zahrbtno govorimo, šimfamo in jamramo. Zato sem tudi zavrnitve hvaležen. Ljudi treniramo, kako naj se do nas obnašajo. Moramo znati: povedati. Določene interakcije, ki so se tukaj zgodile bi lahko vzel tudi kot neko obliko psihoterapije, ampak jaz tukaj nisem psihoterapevt, prej mediator. Opazujem in opazim. Opazim, da ima človek izkušnje izgube, slabe vesti … Ko se človek brani, ko za drugega počne. Zato ljudje pridejo in mi zaupajo skrivnosti. Sploh pa ni dvoma, da to, kar se tukaj zgodi, tukaj tudi ostane. Pravzaprav me ne zanimajo toliko zgodbe ljudi, čeprav so zanimive, ampak kaj njihova zgodba v meni odpre.«

Življenje v kavarni

V Salonu se Renejev dan prične nekje med 7. in pol 8. uro zjutraj. Potem se še ene pol ure »vala po kavču« in gleda skozi okno, kako ljudje hodijo mimo. »Včasih kukajo noter (smeh).« Ko pridejo natakarji, vstane: »Jutranja higiena, umijem se in uredim, kavico si skuham, spijem dva kozarca vode, pojem kakšen sadež ali kosmiče.« Situacijsko pogojeno se dopoldan odpravi v trgovino po ključne stvari, kot sta kruh in sadje.

Piše, dela, vodi dnevnik in se vključuje v interakcije z ljudmi. »Na 2 ali 3 dni, kadar imajo tukaj prireditve, plese, branja (in je ves prostor namenjen prireditvi), se grem domov stuširat, ker je pač tudi to potrebno.« Včasih tudi sam postane del večera, se zrihta, »spedina«, vklopi svoj šarm in deli kakšne vrtnice ali podobne kavalirske zadeve: »Takrat moj eksperiment postane projekt znotraj drugega projekta. Da se ne umikam ... Da to, kar mi življenje prinese naproti, sprejmem, in postanem del tega.« 

Vsako nedeljo gre za eno uro iz Salona in se odpravi na sprehod ob Dravi: »Da se zluftam. Dovoljeno mi je iti iz Salona - ustvarjanje zapora ali zapiranje v kletko ni bil nikoli namen poskusa.« 

»Zelo sem zadovoljen in izjemno hvaležen. Cenim življenje. Našel sem nekaj stvari, ki sem ji pozabil, potlačil, o njih malo govoril ali pa sploh ne. Delam na sebi. Vedno bolj jasno vidim stvari, ki (se) jih v življenju še moram razrešiti. Na koncu se splača tako meni, kot drugim. Moti me samo, da ne pišem dovolj. Nimam več zagona, da bi pisal po 5 strani na dan, tako kot na začetku. Pojavil se je nek zastoj, kriza pisanja, ki jo moram premagati. To je moj tipični način delovanja: začnem, zaženem, pripeljem na pol poti … In pustim. Knjiga bo, to ni vprašanje. Konec marca bo napisana do te mere, da bi jo lahko kdo prebral. Dve založbi se že zanimata zanjo in jeseni bi lahko izšla.«

Ko ga obiščem v Salonu, je ura 11 zvečer. Ravnokar se zaključuje plesni večer in kavarna se zapira. Sedem zraven njega na kavč: »kak je Rene?« in pove mi, da komaj čaka, da lahko gre spati. Ko sva se prvič srečala, je na Poštni ulici prijazno prosil za krpo, da si obriše prah z vibratorja. »Toti je malo prismukjen,« sem si mislila svoje in mu dala krpo: »Pa kar obdrži jo.«

»Pomembno je, kaj delamo in karkoli delamo, vplivamo na ljudi. Hočeš, nočeš, na drug drugega ne moremo ne-vplivat. Zato to, kar delaš, delaj dobro.«

»Rene … Saj ti veš, da si norec, ne?« ga vprašam, on pa zamahne z roko in se nasmeji: »Vsi ljudje smo nori.« Pogledam ga in prvič ga zares vidim. Kar leži za fasado maškarade in ekstravagantnosti, predstave in igre, je skromen človek, ki ima preprosto rad ljudi. Z »lahko noč« zapustim Salon, in kar odnesem s seboj, je lahkotnost peresa.

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice