FOTO: Mediaspeed
V oddaji Dora - nedeljski pogovori je nasproti Marjana Dore tokrat sedel pevec Andrej Šifrer.

Prvi album je izdal leta 1976, dve leti pa je izšla prva velika plošča z naslovom »Moj Žulj«, ki jo je posnel v Angliji. Kot se je pošalil na začetku oddaje, je tokrat zadnjič govoril o svoji 40-obletnici delovanja. Z Marjanom Doro pa sta se nato dotaknila koncerta v Cankarjevem domu, Šifrer pa je opisal kako se je počutil na odru.

»V bistvu sem bil v najlepšem sendviču. Od zadaj so bila pihala in godala, ob tem je pel zbor osemdesetih ljudi, od spredaj je pelo 1500 ljudi, vmes pa sem bil jaz. Občutek, ki je tak za dvigniti dlake. Toda to sem občutil komaj, ko sem gledal posnetek, ker na odru vsega tega ne vidiš.«

Posluša ga več različnih generacij

Kot je povedal Dora, je dosežek tudi to, da razprodaš koncert.

»To, da te pride gledat 1500 ljudi in na koncu stojijo objeti in pojejo tvojo pesem. Ne vem, s čim se da to primerjati.«

Mnogi se sprašujejo, zakaj še vedno vztraja, pa je neizpodbitno dejstvo, da je Šifrerja dejansko še vedno posluša več različnih generacij.

»Bom povedal eno zanimivo stvar. Med temi, ki so posneli moje pesmi, je tudi en fant iz zelo upoštevane mlade rokovske zasedbe Koala Voice, Domen Don Holc. Dela tudi malo na svoje, jaz sem mu dal svoj komad Tvoj spomin in jo je priredil povsem po punkovsko. Okoli sebe je zbral fante iz drugih bendov. Oni, ko so na koncu prišli na oder in zagledali polno dvorano, so vzhičeni še zdaj in se Domnu zahvaljujejo, da jih je vzel s seboj, on pa se je zahvalil meni. Tako čustveno doživetje.«

Ko je Šifrer začel glasbeno kariero, njegov oče nad sinovo izbiro ni bil najbolj navdušen. Tudi zato, ker je bil Šifrer dober študent.

»Moj oče je imel druge strahove. Njemu nekatere stvari v življenju niso tako uspele, kot si je želel in se je bal, da bo isto z menoj in da ne bom zabredel. V njegovih očeh je bilo 'muzikanstvo' nekaj podobnega cirkusu. Torej najbolj 'nesigurna' stvar, cirkus v večih pomenih te besede.«

Glasba ti je všeč, ali pa ti ni

Šifrer je za pesem »Za prijatelje« dobil nagrado, kar je tudi edina nagrada za katero izmed njegovih pesmi. Sam pa se s tem ne obremenjuje preveč.

»Še vedno mislim, da glasba ne tekmuje. Glasba ni šport, športniki kdo bo dalj skočil, kdo po hitreje pritekel. Zdaj če ti je ta simpatičen ali ni, on je zmagal. Pri glasbi pa je tako, če ti je nekdo všeč, če ti je všeč melodija ali sporočilo, to je čisto čustvena stvar in ni empirična.«

Beseda je sredi pogovora nato nanesla tudi na to, zakaj se je Šifrer sploh odločil, da postane glasbenik.

»Ne da bi vedel, so mi taborniki omogočili, da sem pisal besedilo na znane melodije.«

Z Doro pa sta se dotaknila tudi Šifrerjeve navezanosti na Veliko Britanijo. Na vprašanje, kolikokrat jo je že obiskal, pa pravi.

»Ne vem. Recimo, da petdesetkrat. Prvič sem šel 'štopat', ker je bila to dežela Beatlesov.«

Več pa v zanimivem pogovoru, ki si ga lahko ogledate v videoposnetku.

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice