Mariborska skupina Dandrough, ki je leta 1996 izdala svoj prvenec z naslovom Ko pride Bog, je veljala za eno najboljših hip hop skupin pri nas.

Kdo se jih ne spomni? Dandrough je mariborska hip hop skupina, ki je veljala za eno najboljših v Sloveniji. Samo Pečar, Jernej Mažgon, Danilo Ženko, Beno Soršak, Aleš Jaunik, Marko Soršak - Soki in Matjaž Ezgeta.

Kaj se je zgodilo s fanti, da so izginili iz obličja slovenske glasbene scene, zakaj je prišlo do spora s Klemnom Klemnom in še več smo več kot dvajset let po tem povprašali pevca skupine Dandrough Matjaža Ezgeto, znanega tudi pod nadimnkom Ezy G 

»Svoj vzdevek sem dobil od Aleša. To je bila njegova ideja. Če v angleščini črkuješ prve tri črke mojega priimka, dobiš moj psevdonim: E-Z-G (fonetično: i – zi – dži), kar smo priredili v arhaično rapersko obliko in dobili zapis Ezy-G. Aleš si je nadel ime Bigga J (J je inicialka njegovega priimka), najbrž, ker je bil vedno nekoliko večji od mene, še ljubši pa je meni osebno bil njegov prvi rap psevdonim, Jack The Rapper. Nekoliko kasneje je ugotovil, da ta nekje že obstaja, zato tudi naknadna sprememba imena.«

Tako se je začelo ...

»Vse zasluge gredo Marjanu Herbersteinu, žal že pokojnemu svetovljanu, popotniku, kulturologu in raziskovalcu avstrijsko-slovenskega rodu, ki je v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja v Iraku preučeval sociolingvistično variabilnost tamkajšnjih dialektov. Zaradi domnevnih in nedokazanih šovinističnih izpadov je bil iz regije izgnan s strani OZN. Usoda ga je po številnih ekstremnih eskapadah pripeljala prav v Maribor in od prvega srečanja z Dandrough je postal naš nenavadni prijatelj, duhovni vodja in spiritualni svetovalec. Seanse pod njegovim vodstvom so porodile idejo o formaciji skupine, ki bi suvereno predstavljala pomemben segment sodobne afro-ameriško kulture v evro-centrističnem okolju,« na vprašanje, kdo je bil idejni vodja za nastanek skupine odgovori Ezgeta.

FOTO: Janez Klenovšek

Prhljaj in nekaj trdovratnega

»Beseda pomeni »prhljaj«, vendar smo jo namenoma črkovali po svoje, kar je bil precej pogost manever v tedanjem obdobju hip hop kulture, na primer Tha Youngstas, Gravediggaz, The Outlawz ... 'Dandruff' smo spremenili v 'Dandrough', kjer drugi zlog besede naše skovanke nakazuje na nekaj surovega in trdovratnega. Tudi tovrstno črkovanje je globalno namigovalo na kontriranje ustaljenim in standardiziranim normam,« nam pojasni.

Zakaj ravno rap?

»Ker sva oba formalno izobražena glasbenika. Aleš je diplomirani klasični operni pevec, jaz pa triangelist – smer: flop-jazz avantgarda, sva želela dokazati, da je z vztrajnostjo, trdim delom in usvojitvijo ustreznih tehnik možen vrhunski manifest skozi najzahtevnejše glasbene zvrsti, kot je rap. Navdih za tovrsten pristop pa je bil Oto Pestner,« odgovarja Ezgeta.

In kako so fantje videli konkurenco? Takole odgovarja Ezgeta: »Največja konkurenca so nam bili Wu-Tang Clan, Company Flow, A Tribe Called Quest, Boot Camp Click, Redman, Jeru The Damaja in Gang Starr. Zahodna obala niti ne, čeprav sta Snoop Doggy Dogg in Dr. Dre bila relativno prepoznavna v času najinega delovanja. Glasbeno in ideološko orientacijo pa smo črpali od vzornikov, kot so bili Power Dancers, Pipi iz E.T. in Jože Potrebuješ.«

Ali kava ali keksi

Bili so v vrhu slovenskih hip hop bendov. Kje se je zalomilo? »Pri nesoglasju osebnih preferenc ključnih akterjev: ali rap ali rock,  ali punce ali bend, ali pivo ali čiki, ali kava ali keksi, ali izobrazba ali metal, ali drum'n'bass, ali lepinje ali karate, ali jazz ali Jimi Hendrix, ali west coast ali east coast, ali ulica ali akademska sfera, ali batine ali mir, ali nož ali hipi, ali pištola ali žoga, ali droga ali knjige, ali stripi,ali koncerti, ali budale ali risanke, ali dokumentarci ali beli raperji, ali kapitalizem ali budizem, ali islam … Skratka, tehnični razlogi,« se danes spominja Ezgeta. 

Pa je fantom kdaj žal, da niso vztrajali? »Iskreno ne, ker ko včasih slučajno naletim na koncert 40+ letnega raperja v Sloveniji, ki se je primoran na ta način preživljati in igrati dežurno budalo s pomočjo gostov, ki jih hip hop kultura globoko prezira, se mi ta akter iskreno zasmili. Zato sem neizmerno hvaležen svojemu egu, da je pravočasno odnehal in se smiselno preusmeril, čeprav bom najbrž za vedno ostal goreč oboževalec tega žanra in nekonvencionalne glasbe nasploh.« 

Lahko po dobrih 22 letih pričakujemo ponovno združitev in vrnitev na glasbeno sceno? »Absolutno. Ampak samo v primeru, da se brutalno zapijem, bankrotiram, izgubim službo in družino ter osebnostni fokus. Z Alešem sva že dolgo drugje. A še vedno skupaj. Koder bo hodil, bom z njim,« je jasen Ezgeta.

V bendu je igral tudi Marko Soršak - Soki, ki ga slovenskaglasbena scena danes povezuje z drugimi ritmi. Ezgeta pravi, da nič več ne zaigrajo za »dobre stare čase«: »Marko je prvovrstni humanitarec in filantrop, midva z Alešem pa samo egocentrična osamljena starca z apokaliptično vizijo tega paralelnega univerzuma. Sicer nas pa tudi v tem primeru druži ena osrednjih tematik Marku priljubljenega metala. In večno bom pogrešal rapanje na njegov »dupli fus« v ortodoksno uokvirjenemu hip hopu devetdesetih. Danes bi to veljalo za progresivo prve vrste.«  

FOTO: Janez Klenovšek

»Zadnji premik v hip hop vodah zaznavam s pojavom skupine Matter. Tako v pozitivo, kot v negativo. But it doesn't Matter. Všeč so mi Dandelion Children. Njihovi koncerti so bili fantastični in upam, da še igrajo. Drugače pa nimam časa za Slovence, razen za N'Toka in Mita. Slednji je virtuozni mariborski raper, dober prijatelj in Boter 2 moji hčerki. Pozdravljam pa neodvisen pristop glasbene mladine, pri katerem sodobni mediji in IKT orodja ponujajo in omogočajo skorajda vse kapacitete ustvarjanja in samopromocije, za kar so pred množičnim pojavom spletnih  platform 'skrbele' izključno glasbene založbe in na surovo lupile mlade glasbene ustvarjalce, tako finančno, kot iz vidika omejevanja ustvarjalnega izraza. Tudi midva sva bila finančni žrtvi tovrstnega manevra. Brez vazelina s strani založbe Conan,« glasbeno sceno vidi Ezgeta.

Kako so Mariborčani gledali na Dandrough?

»Srednješolski profesorji večinoma pozitivno, kar nekaj sovrstnikov pa precej tradicionalno in predvidljivo. Srednješolska moška klientela, kljub kvazi-intelektualizmu gimnazijskih krogov, je reagirala kot vznemirjena džungla primatov, kot da jim z Alešem skušava pobrati družice in alfa status, čeprav sva bila vizualno karseda daleč od izklesanih nevarnih rap stereotipov. Alternativa nas je podpirala, obenem pa tudi šminkerski disco lokali, kjer je naželirana klientela v zlatu skušala okorno zaplesati na naše poskočnice. Punce nas načeloma niso marale, koncerti so sicer bili polni, ampak jaz se spomnim skorajda več konfrontacij z lokalnimi raperji, od katerih noben ni rapal, kot pa trepljanja po ramenu. Šele čez desetletje in pol se je zadeva obrnila v skorajda že neznosno trepljanje, ki sem ga bil osebno vesel, moje spremljevalke pa ne, ker se je načeloma romantični večer v dvoje pogosto razvil v globoko pivovsko debato o underground rapu s tipi sumljivega pedigreja in zastrašujočega izgleda,« se še spominja Ezgeta. 

FOTO: Janez Klenovšek

Kaj je bilo za sporom s Klemnom Klemnom in Ljubljano?

Kako se spominjate »spora« med Ljubljano (ki jo je poosebljal Klemen Klemen) in Mariborom? »Škoda. Za Klemna. Njegov nagovor, namenjen meni osebno, sem sprejel kot vsakdanjo verbalno provokacijo glede slovenskega rap prestola, kar je tudi gonilna sila tradicionalne hip hop kulture in verbalne bitke. Maribor pa ni sprejel in prebavil nogometnega napada na regijo. Tukaj so čustva ekstremno vnetljiva in s 'pokolom nad Štajerci' si je odrezal velik kos koncertne pogače. In četudi je delu štajerske mladine bil Klemnov stil preverjeno všeč, ni nikoli dobil prepustnice. Mariborčani zdaj brez slabe vesti pijejo Union, Klemna pa, ugibam, še vedno ne spustijo skozi.«

»Bilo je strastno, najstniško naivno, pretenciozno, samozavestno, pogumno, neomajno. Ampak vse to je rap. Po mojem smo se jemali preveč resno. Leta 1996 je bilo skorajda utopično pričakovati, da bodo mariborski mainstream mediji tipa Radio City in Net TV sprejeli in usvojili takrat interne tehnične termine (npr., flow, MC, player, baggy, phat, dope, muthafucka …) s strani dveh sedemnajstletnikov. Pa je nekako delovalo. Hip hop je namreč že v začetku 90-ih letih prejšnjega stoletja globalno prisilil osrednje medije, da so ga začeli jemati resno, sploh pa tiste ustvarjalce z udarnimi sporočili, ki so javno izpostavljali nepravilnosti v delovanju vladnih garnitur. Dandrough je nama pomenil transfer glasbenega izraza afro-ameriške urbane kulture, ki sva ga iracionalno vzljubila, in želela podeliti domačemu občinstvu,« se dela dela in delovanja skupine Dandrough Ezgeta spominja iz današnje pozicije.

»V obstrukcijski navigaciji komplementarnih segmentov nadrealističnih konfiguracij smo observirali metamorfoze subliminalnih particij esencialnih kontemplacij oblivialnega konsenza kontra-indikacijskih, a respiratornih post-humanitarnih variabel kripto-plutonske geneze, ki je radikalno kontaminirala obligatorno percepcijo ipsacijskih dekadenc. Kontemporarne fizikalne teorije obstoja vseh do sedaj evidentiranih delcev, ki sestavljajo nam znani univerzum, pa nakazujejo na neskončno kombinacijo omejenega števila mikro-sestavin, kar hipotetično pomeni, da če postavimo nesmrtnega šimpanza za tipkalni stroj, bo nekoč v neskončni prihodnosti naključno natipkal vsa Shakespearova dela, kot tudi celotno zapisano besedo človeštva,« Egeta na vprašanje, kako so vplivali na slovensko glasbeno sceno, zaključi v svojem slogu.

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice