V Radvanju sredi gozda stoji arhitekturni biser, ki privablja mnoge sprehajalce, predvsem Radvanjčane, mnogi pa zanj sploh še slišali niso. V gozdu južno od gradu je skrita grobnica Rossmanitov, v slabem stanju, prepuščena nemilosti vremena in vandalizma.

V gozdu v Radvanju stoji družinska nagrobna kapela nekdanjega viteza Alfreda Rossmanita – Florsterna iz Dunaja. Radvanjski grad, je najverjetneje doživel svoja najlepša leta v začetku 20. stoletja, pod lastništvom plemiške družine Rossmanit. Med lastniki dvorca Radvanje je okoli leta 1900 (med leti 1889 in 1931) omenjen vitez Alfred Rossmanit – Florstern iz Dunaja. Po njem se je dvorec takrat imenoval Rossmanitov grad. V starejši literaturi se kapela imenuje tudi Rossmanitova grobnica ali Gornjeradvanjski mavzolej.

Alfred Rossmanit se je rodil 20. januarja 1859 na Dunaju. Na Dunaju je doktoriral na pravu, kasneje se je posvatil diplomatski službi. Oče mu je kupil graščinsko posestvo Radvanje pri Mariboru, ki ga je zgledno upravljal na vseh področjih - od poljedelstva, živinoreje, čebelarstva do hmeljarstva. Bil je tudi priznan strokovnjak za konje. Umrl je 20. decembra 1928.

Nagrobna kapela je bila izvedena po načrtih dunajskega arhitekta Gustava Flesch – Brunningena, izvedel pa jo je mariborski gradbenik Fritz Friedriger, to priča plošča, ki je vgrajena na zunanji strani kapele. Kapela je morala biti zgrajena že pred smrtjo Alfreda Rossmanita, saj je Fritz Friedriger živel v Mariboru do leta 1920.

Gre za monumentalno nagrobno arhitekturo, pravokotnega tlorisa. Obok in streha kapele nista ohranjena. Stranske fasade so preprosto oblikovane iz večjih kamnitih blokov. Vhodna fasada je razgibana in monumentalno oblikovana.

Do vhoda v kapelo vodijo stopnice. Levo od vhoda je steber s kapitelom z akantovimi listi, na desni strani pa je monumentalni kamnit kip Križanega na križu v nadnaravni velikosti. Nad vhodom je grb – morda grb rodbine Rossmanit ali pa radvanjski grb. Pod streho je nad stebrom okrogla katruša z reliefom, kjer je upodobljena doprsna ženska figura. V grobnici je danes prazen grob.

Obnove grobnice v kratkem ne bo

Rajko Kotnik, predsednik sveta mestne četrti Radvanje, o dolgo želeni prenovi grobnice pravi: »Manjkajo nam finančna sredstva, po drugi strani pa niti nismo imeli časa, da bi se spustili v obnovo strehe, ki se je sesula. Sicer pa se tukaj vidi odnos družbe do zgodovine.«

Se je pa v dogovarjanje o obnovi grobnice vključil tudi Radvanjčan, zgodovinar Andrej Gulič in s svojim znanjem pripomogel k začetku zgodbe s prenovo grobnice. »Problem nastane že zato, ker mariborska občina ni lastnik grobnice ali zemlje, na kateri grobnica stoji in logično je, da denarja v tujo lastnino ne bo vlagala. Prav tako je težava v tem, da gre za privatno zemljišče, na kateri stoji grobnica, medtem ko je pot do grobnice v občinski lasti. Te stvari se ponavadi birokratsko zapletejo,« pravi Gulič.

Sodelovali bi tudi prostovoljci

»Pred časom smo s skupino prostovoljcev uspeli očistiti prostor in obvestiti ljudi o tem, tudi Turistično društvo Radvanje je želelo priskočiti na pomoč in pomagati. Pravt tako smo dobili dovoljenje od lastnika gozda, da bi se ljudje lahko tam gibali. Ampak smo prišli do faze, kjer smo videli, da gre za zelo nevarno zadevo, saj zna biti krušljivo, prav tako je nevarna prazna luknja, v kateri so bili včasih posmrtni ostanki, saj je polna vode, enostavno dostopna in zato nevarna. Obstaja torej nevarnost, da bi lahko kdo padel vanjo in se utopil. Tako odgovornost prevzeti nase je seveda nesprejemljivo. To mora biti opravljeno v sklopu spomeniške službe in občine,« nam zaupa Gulič.

»Sicer se je našlo kar nekaj ljudi, ki bi bili pripravljeni financirati obnovo, ampak bi že samo ostrešje grobnice zahtevalo ogromno denarja. Sploh če se to želi narediti v skladu z vedutami, ki bi jih zavod določil, bi bil to kar velik znesek,« dodaja.

Ideja ostaja

Gulič je optimističen, saj »ideja še vedno ostaja. Blazno sem se trudil in uspelo nam je pristopiti do Zavoda za varstvo kulturne dediščine Maribor. Videli so, da je to zelo dober spomenik, da ima svojo zgodovino. Gre za mozaiček pri naši primestni zgodbi. Zdaj je grobnica postavljena na seznam nepremične kulturne dediščine. To pomeni, da vsak poseg v grobnico mora biti direktiva zavoda. Tako da vsak po svoje ne more več delati.«

»Trenutno čakamo. Potrebno je gledati celostno. Na zemljevidu moramo označiti točke, ki bodo domačine in turiste popeljale po zanimivih delih Radvanja. Kljub temu da vse to zaenkrat stoji, mislim, da ima radvanjska grobnica prihodnost,« še dodaja.

Celotna prenova naj sploh ne bi bila potrebna – le ohranjanje trenutnega stanja

Gulič izpostavlja, da celotna prenova in obnova sploh nista potrebni, ampak je »potrebno narediti tako, da ne bo propadala. Potrebna bo nova streha, zaščita grobne komore, v kateri je zdaj voda, prav tako je potrebno na vhod grobnice postaviti vrata, postaviti je potrebno informativno tablo s fotografijami in tudi z navezavo na Radvanjski grad, tudi smerokaze in vse te poti smiselno vključiti v krožno pot oziroma pot, ki se navezuje na nekaj drugega, in to predati ljudem.«

»Celotna prenova nima nobenega smisla. Prenova bi uničila mistiko v gozdu, uničila bi starost in unikatnost. Zagotovo pa moramo preprečiti propadanje,« še poudarja zgodovinar.

Slišimo, da se obiskovalci velikokrat pritožujejo, da je grobnica preraščena z zelenjem, ki naj bi ga odstranili. A zgodovinar poudarja, da je naravo nesmiselno krotiti: »To je gozd, ki raste po svoje. Po poti oziroma kolovozu, po desni strani grobnice je sicer mogoče dostopiti do grobnice, ampak zdaj, ko je ta zaraščena spet ohranja to prvotno mistiko. Tako da se zaenkrat rastljinja okoli grobnice ne bo čistilo, tudi obnovitvena in vzdrževalna dela v kratkem niso predvidena.«

Radvanje pa ni samo lep in zelen kraj pod Pohorjem. Poseben je zaradi svoje zgodovinske kontinuitete, ki jo imajo le redki kraji. Radvanje je polno zgodovinske in kulturne dediščine in ob tem Gulič spominja »na območje krožišča na Lackovi cesti, kjer se nahaja prazgodovinsko najdišče, rimski in srednjeveški ostanki, na območju Ville Rustice se nahajajo slovanski pokopi. Ta grobišča se datirajo med 10. in 11. stoletjem. V ta čas lahko tudi datiramo prvo pisno omembo Radvanja, prav tako je vzpostavljena arheološka pot med Villo Rustico in Hočami in še veliko drugega.«

S spleta

Komentarji (2)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
Kritik (nepreverjen)

Radvanje je polno odlagališč . Odkar je odšla JLA je zanemarjeno in zapuščeno .

proti prenovi (nepreverjen)

Grobnic zlocincev se ne prenavlja ...

Starejše novice