*Fotografija je simbolična
»In ko pride Martin svet, Slovenc pogleda v svojo klet,« je le ena od zabavnih narodnih pesmi, ki obeležujejo ta pomemben praznik, ko se mošt spremeni v vino. Le kaj pa ima ta praznik z gosjo?

Niko Kuret je spisal svoje življenjsko delo Praznično leto Slovencev. Delo, ki je posledica njegovega dolgoletnega raziskovanja praznikov in je še danes temelj znanja o praznikih, ki našo kulturo bogatijo. V tem delu se je razpisal tudi o martinovanju.

Kdo je bil sveti Martin?

Sveti Martin je eden tistih svetnikov, ki so Slovencem zelo blizu. Rojen je bil leta 316 v današnjem Szombathelyju na Madžarskem, od tam se je pa preselil v Pavijo v Italiji. Najprej je opravljal vojaško službo, ki mu je bila sicer položena že v zibko, saj se je rodil v vojaško družino. 

Kot vojak je služil le nekaj let, nato pa je odšel v francoski Poitiers, kjer so ga posvetili v mašnika. Kmalu se je v to francosko mesto tudi vrnil in ustanovil prvi samostan na francoskih tleh. 

K priljubljenosti tega svetnika je pripomogla tako tudi bližina njegovega rojstnega mesta pa tudi dejstvo, da so mu misijonarji zelo radi posvečali cerkve. Tako imamo v Sloveniji kar 121 cerkva posvečenih svetemu Martinu, ki poskrbi za zorenje mladega vina.

Velika pojedina, po kateri zadiši iz večine slovenskih domov, je ostanek poganskega zahvalnega praznika. Tako je tudi na martinov dan še dan vezano čustvo hvaležnosti. Hvaležnost za obilno pojedino, novo vino, obilne pridelke. 

V Halozah so nekateri gospodarji na martinovo povabili k sebi vse tiste, ki so čez leto pri njih delali in skupaj proslavijo zaključek žetve.

»Čim obilnejša je bila žetev, tem boljša je veselica,« je povedal Ignac Koprivec, ki je opisal martinove šege v Halozah. 

V Zavrču pri Ptuju so kmetje pripravili obilno večerjo. Mizo so obložili z različnimi vrstami mesa, pogačami in vinom. Tako so pokazali, da je bila letina res obilna. V Zavrču so temu rekli martinov nasad.

Kako pa se je na mizi pojavila martinova gos?

Sveti Martin je bil zelo skromen. Celo tako skromen, da je zavrnil ponujeno škofovsko mesto. Legenda pravi, se je Martin skril med gosi, da ga le ne bi našli in ne bi prevzel škofovskega mesta. Gosi pa, glasne kot so, so ga z gaganjem izdale.

Druga razlaga je nekoliko bolj verjetna. Ker se je gos Martinu pridružila dokaj hitro, je bila najverjetneje daritvena žival še iz poganskih časov. Tako je prav zato gos pogosto upodobljena s svetim Martinom in zato jo še danes darujemo na martinovo nedeljo. 

Ponekod gosi niso redili. Tako so na primer pri Sveti Barbari v Halozah so praznovali Martinovo s 'haloškim ftičom'. Tako so tudi tam darovali ptico, vendar so v Halozah darovali predvsem purane. V Beli Krajini so praznovali podobno, vendar s petelinjim ali kokošjim mesom.

Veste, da lahko iz kosti goske tudi vedežujete? Letos le preverite, kakšna je prsna kost martinove gosi. Če je rjava, bo zima zelo mrzla, če bo kost bela pa bo veliko snega. Ponekod je vraža obrnjena in tako rjava kost pomeni veliko snega. 

»V polovnjak sem vlival mošt, iz njega pa vlačim vino.«

Na obloženi mizi ne sme manjkati tudi novega vina. Legenda pravi, da je sveti Martin vodo spremenil v vino, prav tako kot je to storil v svoji legendi Jezus. Pri nas velja za dan svetega Martina praznovanje predvsem dogodka, ko se mošt spremeni v vino. 

V mnogih delih Slovenije je potekal tudi šaljivi krst vina. Tako so v Beli Krajini povabili na krst duhovnika, ki je vino krstil tako, da je hodil od soda do soda in iz vsakega po malo degustiral. 

»Snedena je martinova kaša - sklenjena je letos paša.«

Tudi ajdova kaša je ena od jedi, po katerih zadiši za ta praznik. O tem govorijo tudi slovenski reki, kot je ta. Za martinovo se je po navadi zaključila tudi paša živine in tako so pastirji svoje živali odpeljali nazaj na toplo. Ko se poje martinova kaša, je torej paše konec. 

Svetega Martina spremljajo tudi duhovi prednikov, črna baba in vremenske vraže

Ko so v Zavrču pri Ptuju do konca pojedli in proslavili, ko so se gostje začeli poslavljati, pa se pospravljanje mize še ni začelo. Mizo so pospravili komaj naslednji dan, saj so verjeli, da so ostanki za duhove prednikov in bodo zaradi te geste poskrbeli, da bodo tudi drugo leto obilna žetev. 

Ob martinovem se na Štajerskem rada prikaže tudi črna baba kokolica, ki škoduje živini. Tako na ta dan ni dobro peljati živine na pašo.

Letos nam bo Martin morda prinesel še kaj toplih dni. To imenujemo 'babje leto'. Pa vendar že ljudska modrost pravi, da tej vraži ni za zaupati.

Za soncem svetega Martina, 
kaj kmalu pride sneg, zmrzlina. 
In če te tudi dobro greje,
le tri dni babje leto šteje. 

S spleta

Komentarji (1)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
Default (nepreverjen)

Tu pezdeta castijo poganske sege preganjajo pa druge poganske prazniku hinavci grdi samo za pijancevanje vam gre gamat pijana

Starejše novice