Dušan Kastelic, The Box (Celica)
Deček z mrčesom v glavi je prvič obiskal tudi Maribor. Začasno zavetje je našel v Preddvorani Vetrinjskega dvora, kjer so njegova dela na ogled od srede, 13. marca, do petka, 5. aprila, od 10. do 15. ure.

Spremljevalni program razstave, ki je predvajanje vrhunskih animacij Dušana Kastelica, je na voljo v GT22 v istem časovnem orisu.

»Vidim, da ti je vroče,« je Tanja Cvitko kot povezovalka programa podala opazko Kastelicu na otvoritvenem pogovoru o gostujoči razstavi Deček z mrčesom v glavi v sredo, 13. marca v Vetrinjskem dvoru. »Ja,« je kratko pokimal Kastelic, Tanja pa v odgovor hudomušno črhnila: »Bolje, da ti je vroče, kot da ti je dolgčas.« 

Tišina … Vsi smo se vprašali ... Zakaj? Kaj se zgodi, ko Dušanu Kastelicu postane dolgčas? »Zapusti dolgočasno fronto in začne drugo pot: novo, neznano.« Vsako pot, ki jo Kastelic prične, pa spremlja učinkovit preplet ironičnega humorja in drzne, ampak zdrave provokacije. Če se po tej poti sprehodiš z odprto glavo in kančkom (samo)kritičnosti v žepu, boš na njej slej ali prej naletel na zrcalo ... Ki ga Kastelic vedno znova, vsakič drugače, ampak zmeraj kreativno nastavlja sodobni družbi. 

»Prosim za noč … Ali zatemnitev, kak se pač reče,« je sledeč ogled Kastelicovih animacij napovedala Cvitkova: mama, ljubiteljica alternativne kulture, kulturna producentka, aktivistka in projektna menedžerka, ki se zdi prav toliko sistematizirano organizirana kot organsko spontana. In luči se ugasnejo. 

Gre za Dušana Kastelica. Preudarnega intelektualca. Bistrega radovedneža. Provokativnega šaljivca in resnicoljubnega pripovedovalca zgodb, ilustratorja, risarja stripov in ustvarjalca animiranih filmov. »Zanima ga vse.« Tisto, kar ga (še) ne, pa ga verjetno enkrat (še) bo. »Ker Dušan v ustvarjanju pač ne stoji na mestu.« Iz svoje dnevne sobe, ki je hkrati njegova pisarna, se sprehaja po raznoterih svetovih; ker pa so ti v iskanju svojega bistva tako izjemno domiselni (in domiselno dovršeni), bi človek skoraj mislil, da bi Kastelicu še ob prihodu vesoljcev lahko (p)ostalo dolgčas. 

»Dušan se ne mara hvaliti in ne mara, da se ga hvali.« Ko občinstvo njegova dela (večkrat in zasluženo) spremi z aplavzom, se zdi, da mu postane domala neprijetno … Ali pa dolgčas. Na kratko pokima, pogled mu beži od tal k publiki in nazaj ... In se malo presede na svojem stolu, ne samo, kot da aplavza ne potrebuje ali ne želi; kakor bi mu bil nepomemben ali odveč; ampak skoraj, kot si ga po njegovem ne bi zaslužil.

Kdo je Deček z mrčesom v glavi? Dušan Kastelic razkrije steblo te ikone, ki je svoje korenine pognalo že v njegovih osnovnošolskih letih: »Kot otrok sem bil bolj drobnega in bolehnega izgleda. Starejši in večji so se radi spravljali name. Enkrat je en stopil do mene, me posmehljivo udaril po glavi in mi rekel, da imam v glavi žužka ... Ki strada. Ta žužek mi od takrat ni šel iz glave. Kasneje sem izvedel, da v angleškem prevodu besede, 'bugbrain', pomeni tudi bebčka.«

Če se je nekoč komu zdelo, da žužek v glavi Dušana Kastelica strada, pa je danes jasno, da je temu vse prej kot tako. Mrčes v njegovi glavi je kvečjemu stimuliral vse njegove kognitivne sheme, ki so v ustvarjalnih in intelektualnih razsežnostih domala brezmejne. Iz njega vejeta mir in skromnost. Raje, kot da bi promoviral in hvalisal samega sebe, pohvali in se zahvali drugim. Tukaj izpostavi predvsem Matejo Starič, s katero sodelujeta že več kot 10 let - skrbi za oblikovanje zvoka.

Animacije, ki so do 5. aprila na voljo v GT22, so brilijantne do zadnjega detajla. Od spektakularne filmske produkcije do prvovrstne zvočne izpeljave. Od avdio spremljave Iztoku Mlakarju, katerega sleherna pesem je zaokrožena zgodba, do oskarjevega nominiranca za najboljši kratek animiran film. Nekaj jih ponuja prikupno sprostitev, druge postavijo kocine pokonci … Nekatere pa v glavah občinstva odvržejo sidro, ki se lahko nemarno zatakne. Kar Kastelic obvlada, je dostaviti sporočilo (družbi) na efektiven način, pa naj bo to spričo humorja, v katerega sporočilo brez izjeme zapakira; provokacije, s katero svoja dela na tak ali drugačen način začini; ali teže, ki jo njegova sporočila nosijo. 

Zrcalo, ki ga ustvarjalci, kot je Dušan Kastelic, nastavljajo moderni družbi, odseva filozofsko globino, pred katero bi si marsikdo strahoma zatisnil oči. Milo za drago bi rekli, da so animacije, ki so kot spremljevalni program razstave na voljo v »najmanjšem kinu v Mariboru,« kot dvorani GT22 reče Tanja, vredne ogleda. So potrebne. Nujne in obvezne. Pomembne! Zato, ker so neizbežno aktualne.   

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice