Vir: Magnifico.si
Z Magnificom pred Festivalom Lent.

Nekoliko pretirano bi bilo, če bi si jemali preveč prostora in časa za suhoparno predstavitev Roberta Pešuta. Saj je vsem jasno: paradoksalni verzi, balkanski melos, mehka kafanska energija, ki gležnjev ne pusti pri miru, in provokativna preteklost, ki je nekoč na nek svojevrsten način opozarjala na novo dobo.

Po albumoma Goli in Let's dance, ki ju je posnel s skupino U'Redu, je leta 1993 z etno obarvanim Od srca do srca pričel samostojno pot. In kaj kmalu šokiral s čefurji in transvestiti. 

A današnja slovenska glasbena podoba se močno razlikuje od tiste, na kateri je pričel. »Mislim, da je precej bolj razvita kot takrat, ko sem začel jaz. Mogoče sem tudi zato imel srečo. Takrat sem mislil, da sem kaznovan, ker smo v začetku devetdesetih v Sloveniji nekako ostali zaprti. Obenem ni bilo veliko konkurence, vsaj kolikor se spomnim. Zdaj se mi zdi, da je precej več dobre muzike, tudi žanrsko je spekter širši kot prej … In me to pravzaprav zelo veseli. Rad vidim, da so domači umetniki uspešni, ker to daje seveda tudi meni zagon,« pojasni pevec in tekstopisec, ki beleži že kar 26. leto samostojne kariere.

Vedno sem poskusil uživati v momentu

Čeprav je pričel pri narodnozabavnem ansamblu, se danes o nekaterih njegovih pesmi govori kot o 'ponarodelih'. A kot pravi, se z dosegom in odmevnostjo svoje glasbe ni nikoli prav zares ukvarjal. 

»Pomislil sicer sem, kako bi bilo to lepo. Nisem pa se preveč ukvarjal s to mislijo – nisem tak človek, da bi … Vedno sem poskusil uživati v momentu, ko nekaj počnem. In kadar nekaj zares počneš, se niti ne ukvarjaš s tem, kako bo na koncu izpadlo in kakšne razsežnosti bo to imelo ter a bo to komu všeč ali ne … Ker skušaš predvsem zadovoljiti svoje kriterije. V resnici se mi zdi, da mora človek imeti kanček sreče ali pa mu je naklonjena usoda. Ne vem, če so to razumske reči, ki bi jih lahko razumsko odgovoril, ker niti ne vem, kako nastanejo,« nadaljuje.

Vir: Magnifico.si

Bil sem len in važen

Kljub bogatemu opusu pa je videti, da njegova ustvarjalna moč ne pojenja, čeprav sam trdi nekoliko drugače.

»Meni se vsakič zdi, da sem svoje že izpovedal. Že po ta prvi plošči, še preden sem šel v solo kariero. 'Evo, to je to, več ne znam.' Kadar sem končal ploščo, nisem nikoli vedel, ali bom še zmogel ali ne. Ko sem bil mlajši, sem bil dosti bolj len in važen. Len važič. In to je kar slaba kombinacija. Šele po enem petinštiridesetem letu sem postal ... kako bi rekel … priden. In zdaj delam dosti več, kot sem kadarkoli prej,« pravi.

To, kar slišite od mene, je edina možnost

Medtem ko se je moral na svoji poti soočati z marsikaterim očitkom, pa danes polni dvorane s svojo tako stilsko kot glasbeno magnificent fuzijo. Vendar »druge možnosti oziroma plana B« ne pozna.

»To, kar ste slišali od mene ali pa kar slišite, je edino možno. Včasih se počutim nemočnega, da bi kaj naredil boljše ali pa slabše. Mislim, da je lahko edino tako, kot je. Tudi s tem, da vztrajam na svoji poti ali kaj podobnega, se nisem nikoli ukvarjal. Enostavno je tako, kot je, edina možnost,« se mu zdi.

A ne pihnemo kaj dosti mimo, če rečemo, da ga je marsikaj kalilo in tako izoblikovalo na bogati glasbeni poti. Sam opozarja predvsem na pomen glasbene slutnje: »Rekel bi, da moraš slediti in poslušati, kot rečejo, svoje srce. Pa mislim, da to kar pravi odgovor. Se zanesti na občutek, ki ga nosiš v sebi. Temu rečejo intuicija. Obstaja tudi – siguren sem, da bi jo lahko tako definirali – glasbena intuicija, ki jo vsak glasbenik nosi. Treba jo je poslušati, ker je to tvoje edino pomagalo. Če še to izpustiš, ne ostane pravzaprav nič kot goli zapis in izvajanje.«

Niti nisem vedel, kam nas bo stvar odpeljala …

A pri tem zaupa, da večje napake, ki bi jo storil kot glasbenik, ne more izpostaviti: »Pff, ne vem. Morda bi se moral kdaj naučiti note. Ali pa se bolj posvetiti inštrumentom. Kaj pa vem, to je vse hipotetično … Ne vem niti, kaj sem prav naredil, kaj šele, kaj sem naredil narobe.«

Je pa zato toliko bolj izpilila svoje znanje, ki ga virtuozno dokazuje na svojih glasbilih, njegova skupina. Kaj je ključ do izbire tako kvalitetnega benda oziroma ekipe?

»Odvisno … Med glasbeniki se vzpostavi ena sinergija. Ko več energij isto točno vibrira. In to je seveda za vsakega, za vsak bend drugače. V mojem slučaju so prišli ti glasbeniki v bend – niti ne na podlagi nekih blaznih glasbenih avdicij ali kaj podobnega, ampak sem jih izbiral zgolj po intuiciji. Sploh nisem niti vedel, kam nas bo stvar odpeljala, ne jaz ne oni. Enostavno sem verjel, da so oni tapravi,« nam zaupa.

Pukni zoro – nastal za film, postal ponarodel

Magnifica pa smo lahko videli tudi v več filmih, in sicer v Stereotipu, Kajmak in marmelada, Poker, Porno film in Montevideo, Bog te video!, pred slabima dvema letoma pa začeli uživati v njegovi glasbi v seriji Sence nad Balkanom. To seveda ni bila njegova prva filmska glasba, to je že ustvaril za filma Stereotip (1997) in Prepisani (2010) ter film (2010) in serijo (2012) ravno omenjenega Montevideo, Bog te video!. Kako pa se tovrstno ustvarjanje razlikuje in v kolikšni meri izhaja iz glasbenika oziroma iz direkcije filmskih ustvarjalcev?

»Temu vsekakor lahko rečemo 'glasba po naročilu'. Ker je uporabna glasba – v tem primeru za film. Ampak v resnici se ne razlikuje bistveno od tega, kar počnem. Počnem na isti način, le da mi je nekdo vnaprej povedal, kaj naj naredim. Tako da sem za film naredil zelo veliko stvari, ki jih nekako, če bi delal samo svoje plošče ali svoj opus, najverjetneje nikoli niti ne bi. Med njimi je tudi komad Pukni zoro, ki ne vem, če bi ga kdaj naredil, če ne bi bilo filma. Pa je bil narejen po naročilu in je postal ponarodel. Ne, ker bi jaz tako hotel, ampak ker se je tako zgodilo,« pravi.

Če ljudje začutijo ugodno energijo …

Se tuja kaj razlikuje od naše? »Rekel bi, da se ne. Nikakor. Razlikuje se samo poznavanje mojega opusa – mojih del, ki so tukaj ali pa širše na Balkanu nekoliko bolj znana, zunaj malo manj. V glavnem so znani ti starejši hiti od Hir aj kam, Giv me mani, The Land of Champions in podobne … Ampak ljudje reagirajo na muziko, na energijo, ki jo ti sproščaš in proizvajaš na odru. In če je ta ugodna in če veš, kaj počneš, ljudje reagirajo ne glede na to, ali si na Japonskem ali v Ljubljani,« opaža.

Človek se danes tako obnaša samo zato, ker lahko

V življenju je najpomembnejše zdravje, medtem ko je vse ostalo zgolj »zajebancija«, jedrnato odgovori. A kaj je tisto, kar človeštvu manjka za prijetnejši soobstoj? »Menim, da nas definira prav družba, v kateri živimo, da smo takšni, kakršni smo. Ljudje se lahko popolnoma spremenimo in prilagodimo in vse. Ampak morajo biti dane razmere. Zaenkrat pa so razmere takšne, da dovoljujejo človeku, da se obnaša po načelu 'vsak si jajca' liže samo zato, ker si jih lahko. Zdaj tako živimo v tem obdobju,« nadaljuje. 

Je Festival Lent resnično izčrpan?

Že po koncu tedna bomo lahko uživali v njegovi glasbi na glavnem odru Festivala Lent, ki zadnjih nekaj let dviga prah. Več kot očitno je, da se ne bohoti več v takšni veličini, kot opisujejo pripovedi, program in finančni konstrukt pa sta včeraj v burni javni razpravi tehtala tudi mariborski župan Saša Arsenovič in direktor Narodnega doma Vladimir Rukavina. Kako pa na spremembe gleda Magnifico?

»Ah, jaz bom zelo težko našel rešitev. Upam, da ni izčrpan. To je vedno odvisno od ljudi, ki se s festivalom ukvarjajo. Če imajo oni dovolj zanosa in entuziazma, ki je potreben za ustvarjanje takega festivala, potem ne vidim razloga, da ne bi trajal še sto let. Če pa temu ni tako, pa mogoče niti nima smisla, da bi obstajal … samo zato, da bi obstajal. Želim si in mislim, da Mariborčani vedo, ali to potrebujejo ali ne,« meni.

In tudi sam sem po parih urah postal Štajerec

In kaj si sam obeta od ponedeljkovega nastopa? »Velikokrat sem že nastopal na Festivalu Lent – mogoče je to že desetič, mogoče pa sem se tudi malo zmotil. Maribor je predstavljal zame eno posebno mesto v Sloveniji; kadar sem se naveličal Ljubljane, sem se zelo rad zatekal tja. Užival sem, da sem bil v Mariboru sprejet kot muzikant in sem se tam tudi zelo svobodno počutil,« dodaja.

»Festival Lent si želim doživeti, kakor sem ga vsakič, saj se konča z eno štajersko prisrčno atmosfero. Štajerci se znajo sprostiti in na Lentu se je lahko to zelo velikokrat zelo močno videlo. In tudi jaz sem po par urah postal z njimi Štajerec. Upam, da bo zdaj enako.«

S spleta

Komentarji (1)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
Hmmmm (nepreverjen)

Štajerc in ne Štajerec...

Starejše novice