Zastal nam je dih ... ob pogledu na velika platna 29-letne Rebeke Golob, mariborske ilustratorke in slikarke, tetoverke in industrijske oblikovalke, ki ustvarja pod psevdonimom Donna di Arsanima.

Medtem ko se Umetnostna galerija Maribor sooča s primanjkljajem ustreznih prostorov, pa mariborski umetniki ne počivajo. To je videti tudi v likovnem opusu 29-letne Rebeke Golob, večstranske umetnice, industrijske oblikovalke, slikarke in risarke, sedaj pa tudi tetoverke, ki ustvarja pod psevdonimom Donna di Arsanima.

Drugega raja, kot ga imamo tukaj, ni

Sama pravi, da je v središču njenega ustvarjanja »vedno lepota, a s preobratom«. Njene likovne zgodbe vključujejo tako humor ali sarkazem kot tudi temačnost in celo grdoto. 

»To je tisto, kar opazovalca v resnici pritegne. Ljudi želim osupniti, v njih sprožiti radovednost in željo, da za trenutek, v raziskovanju nečesa novega, pozabijo na težave. Tudi sama si želim svet dojemati kot Alica v Čudežni deželi, kajti drugega raja, kot ga imamo tukaj, ni.«

In na svoji poti vsak trenutek beleži kot uspeh: od vzgojiteljičine pohvale pri štirih letih do kasnejšega ustvarjanja z različnimi vplivnimi ljudmi, častne omembe v angleški univerzitetni reviji Shared Drive in certifikata razstavljenega umetniškega dela v švicarskem Baslu. Ob tem je vredno izpostaviti tudi nominacijo za Prešernovo nagrado za akademsko diplomsko delo v slikarstvu, ki ga je naslovila kar s svojim umetniškim psevdonimom: Donna di Arsanima ali na kratko DiA.

Salome

»Pri ustvarjanju si dopuščam kaos«

Strast in ljubezen sta razvila izdelano umetnico, ki navdih najde povsod. »Včasih se zaljubim v kakšno obleko, ki jo vidim v trgovini. Ne kupim je, temveč si jo prilastim tako, da vtis miselno predelam, preoblikujem v nekaj svojega in vključim v delo,« pojasni in doda, da jo ob knjigah, glasbi, hrani in bližnjih navdihnejo tudi posamezni trenutki, pogovori in izkušnje.

Mešanica navdiha se tako kaže tudi v njenem likovnem izrazu: abstraktno ob mešani rabi tehnik kombinira s surrealizmom. Blizu sta ji tudi risanje in ustvarjanje kolažev, ki jih uporablja za skiciranje večjih oziroma zahtevnejših del.

»Zelo rada eksperimentiram, kar pa pri slovenskem pristopu k delovnem procesu ni tipično. To pomeni, da pri ustvarjanju glavnega dela sovpada več vmesnih stopenj – več manjših del, ki so svobodno lahko že končana … ali pa prava katastrofa. Tam si dopuščam kaos.«

Zaradi tega pristopa in tudi tridimenzionalne predstave, ki jo je osvojila kot industrijska oblikovalka, je ena redkih, ki zna risati oziroma slikati zrcalno v katerokoli smer: »Tisto, kar gledam, si lahko obrnem v glavi gor, dol, levo ali desno in tako preslikam mentalno podobo v želeno smer.«

The Unicorn Doll

V tujini odkrila svoj glas

Po študiju industrijskega oblikovanja in slikarstva pa slednjega sedaj dokončuje še na drugi stopnji na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

Želja po izpopolnjevanju likovne tehnike in stila pa jo je zapeljala tudi v tujino: najprej na univerzo v angleški Southamptonu, kasneje pa na v Lizbono: »To je bila izredno dobra poteza, saj sem v Angliji v majhnem pravljičnem mestecu Winchester, kjer je stala akademija, odkrila svoj izrazni pristop. Z drugo besedo 'glas'.«

»Angleži so namreč odprti za nove ideje in eksperimentacijo. S spodbujevalnim odnosom so v koraku in stiku z vodilno umetniško sceno, hkrati pa tudi angleško organizacijo in disciplino.« Razčiščen imajo tudi formalni okvir, ki ga je mlada umetnica občutila kot »popoln balzam«, saj se je lahko resnično osredotočila zgolj na svojo prakso, ki jo je zaključila s tamkajšnjo razstavo. 

Z vrhunsko – in kot opiše tudi nujno izkušnjo – je bil njen trud poplačan. To pa je obogatila tudi na dobro opremljeni lizbonski šoli, kjer se je soočala z obilico birokracije, a je hkrati spoznala tudi pristne in odprte tamkajšnje profesorje, ki so imeli vedno pripravljen tudi kakšen objem in svojevrstno življenjsko zgodbo. 

Roman svojih občutkov raje vizualno upodobila ...

»Ker je umetnost prelivajoč se spekter, lahko iz izkušnje govorim, da je izbira destinacije v tujini odvisna od tega, kaj si želiš kot umetnik. Lizbona je recimo kulturno močna, a ne najbolj primerna za visoko sodobno umetnost 'bele kocke', saj je slednja povezanao s finančnim stanjem države in, seveda, tudi mentaliteto. Prav zato ima močno razvit underground in ulično umetnost; tako je recimo LX Factory kakor mariborska Pekarna ali ljubljanska Metelkova na steroidih.«

Pri tem pa naj bi bila mesta, kot so London, New York in po novem tudi Šanghaj, z najbolj razvitim umetnostnim trgom elita umetnostnega sveta, ki določa trende. »V nasprotju z Berlinom, ki je je mešanica vsega: ima denar in ohranjeno dušo, ki jo črpa iz svoje nedavne zgodovine železne zavese in močne ulične scene. Sicer pa sama pravim, da dolgoročno šteje to, kam se sam postaviš v tej sceni.«

V opusu njenih del oziroma njene likovne pripovedi je moč zaznati izrazito temo, ki se osredinja na številne pravljične motive in mite. Slednje pripisuje Angliji in čarobnemu Winchestru. »Že drevesa so rasla na način, ki je spodbudil pričakovanje belega zajca, ki oblečen v telovniku debatira z vilo. Upoštevati je treba tudi številne gradove ter bogato zgodovino in literaturo. Velika Britanija je nasploh okolje, kjer se fantazijski romani pišejo sami. Sama pa sem te občutke izrazila predvsem vizualno.«

The Crane Lady

Od ideje do zadnje poteze čopiča mine med 60 in 200 ur

Čas ustvarjanja nekega dela je odvisen od navdiha in počutja. »Zanje čase sem začela voditi evidenco aktivnega dela na sliki in ugotavljam, da porabim povprečno od 60 do 200 ur. A to je zopet odvisno od velikosti in priprave platna, tehnike in motiva ter poskusnih del: torej od ideje in skiciranja pa vse do zadnje poteze s čopičem. A ker artistično življenje zahteva celega človeka, je to težko določljivo.«

Dober umetnik gre »na vse ali nič«

Pri tem pojasnjuje, da se ji zdi umetnik nekdo z neusahljivo željo po ustvarjanju in izražanju, medtem ko imajo tisti 'uspešni' poleg še absolutno predanost in večjo življenjsko vizijo, ki jo lahko deli z drugimi tudi v težkih časih. 

»Torej da si najde konkreten namen in tako poslanstvo izpolnjuje vse do svoje smrti. To pomeni vse ali nič.«

Pa je naš prostor naklonjen umetnikom? »Tujina je umetnikom prijaznejša – pogosto finančno in še večkrat mentalno. Tudi v revnejših državah se umetnost dojema kot del narodnega izraza, nekaj človeku nujnega in v družbo integriranega. Mi pa to odklanjamo, ker se sramujemo lastne kulture – pri tem pa nastrada umetnost in vsi v njej. Kultura je posledica zgodovine; naša je hlapčevska, a zakaj bi se morali tega sramovati? Naj opomnim, da si kralji niso sami gradili palač, saj tega ne znajo. Znajo pa hlapci. In ne pozabimo – znajo klesati tudi granitne kocke. Pa še kaj drugega … In dokler v ne sprevidimo moči, kot Mariborčani IN kot Slovenci, bo stanje v državi isto.«

»Stanje v državi smo mi vsi. Kulturo zavračamo, ker se bojimo pogledati v ogledalo. A ta je odsev naroda. In ni odseva, če se ne pogledaš v ogledalo.«

The Face of the Universe

Slovenci si z jamranjem jemljemo prostor za rešitve

Meni, da tujina že dolgo ne ustreza našim stereotipnim predstavam. »Slovenci imamo kakovostno življenje in standard: najboljšo hrano, odlično lokacijo in idealne razdalje, raznoliko naravo, rekordno število naglasov in – kar se še premalo zavedamo – nimamo gneče. Znamo se iskreno in pristno nasmejati, žal pa si ob vsakodnevnem bombardiranju z enakimi težavami (na katere, roko na srce, nimamo večjega vpliva) probleme ustvarjamo sami, in sicer z jamranjem. S slednjim pa si tudi jemljemo prostor za rešitve.«

A umetnik se mora znati tudi prodati, kar pa ga večkrat lahko ovira pri ustvarjalnosti. Zato Rebeka meni, da je ob spodbudnem okolju treba najti tudi ljudi, ki mu lahko s svojimi znanji pomagajo. »Predvsem mora naleteti na ljudi, ki znajo nekaj, kar sam ne zna. Tako gre za medsebojno pomoč, saj je vse ostalo mučenje.«

Ker tudi sama ni vešča trženja, ji pri tem pomaga partner, ki študira ekonomijo in je usmerjen na polje umetnostnega trga. »Skupaj sva dobra ekipa in dobro sodelujeva. Pri tem sem imela resnično srečo, saj so finančne težave največja zavora za ustvarjanje. Te lahko načnejo kreativnost, zato je prav usmerjena pozornost izrednega pomena.«

Igla na koži: Platno se pogovarja in omogoča novo izkušnjo 

Tako je sprejela, da pri nas ni dovolj kupne moči in neposrednega zanimanja za slike. A sama išče ravno kritike, ki jo izpopolnjujejo. Medtem ko s platni trži predvsem v tujini, pa se je v Mariboru usmerila v tetoviranje: »Vsak si želi s svojim tatujem kaj povedati o sebi, zato zanimanje ljudi za to ne pojenja.«

Sama je na to področje vstopila z vidika slikarstva in veščino igle dojema kot hitro obogatitev trenutne slikarske prakse, kot način, kako živeti, zaslužiti in razširiti svoje umetniško znanje. Svojevrsten stil pri tem razvija z vključevanjem principov grafike oziroma z vizualnimi efekti jedkanice ter opazovanjem, kako slednji deluje na koži. »Gre za iste principe, a drugačno tehniko. Najboljše pa mi je to, da platno tukaj živi in se z menoj pogovarja, kar pomeni popolnoma novo izkušnjo.«

»Slikarstvo je pogosto samoten poklic, kjer na časovno oddaljenih stopnjah poglabljaš razumevanje sveta in samega sebe. Pravo nasprotje temu pa je tetoviranje, kjer moraš dinamičen tempo prilagoditi drugemu človeku, zato je časa za razmišljanje manj.«

Popolnost ne obstaja

Za na konec nas je seveda še zanimalo, če njena zbirka že vključuje življenjsko mojstrovino ali pa ta še čaka nanjo. »Ker sem Slovenka, sem sama do sebe izredno zahtevna, a to jemljem kot prednost. Naučila sem se, da popolnost ne obstaja, kvečjemu vrhunskost.« In ravno težnja k odličnosti jo je notranje osvobodila in postavila na prvo stopnico do mojstrovine.

»Masterpiece bi bil v mojih očeh presežek, ki bi podrl lastno prepričanje, da popolnosti ni. Vem, zveni malo protislovno, a takšna je moja predstava o poti do mojstrovine. V bistvu pa je tako ali tako celotno življenje prava protislovnost. Prava umetnina.«

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice