»Upam, da nas gledalci pogrešajo ravno tako, kot mi pogrešamo njih,« pove Vlaškalić (foto: Damjan Švarc).
Vladimir Vlaškalić, član Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor in nagrajenec Sklada Staneta Severja za dosežke v poklicnih gledališčih za leto 2020, je spregovoril o svoji strasti in temnih plateh, ki jih prinaša igralstvo.

Vsestranskega in večkrat nagrajenega igralca Vladimirja Vlaškalića smo na valentinovo lahko videli na spletni premieri večne ljubezenske zgodbe Romeo in Julija v režiji Aleksandra Popovskega

Vladimir je prevzel vlogo patra Lorenza, pri tem pa ga je navdušilo sodelovanje z mladim rodom igralcev, z Julijo Klavžar in Žanom Koprivnikom, nosilcema vlog Romea in Julije.

Konec lanskega leta je prejel nagrado Sklada Staneta Severja za igralske stvaritve v poklicnih gledališčih, komisija pa je v obrazložitvi poudarila, da se »avtentično znajde v različnih uprizoritvenih estetikah, z lahkoto vživi v like ali vsebine različnih vrst in žanrov ter gledalce pretrese z neverjetno nebrzdano energijo, silovit je tudi v tišinah in obvladani umirjenosti«. 

Intenziven, predan in strasten na odru in izven njega, tako zelo, da ga je to privedlo na rob, do izgorelosti, o kateri spregovori povsem brez zadržkov. Zlasti zato, da bi se tudi drugi s podobnimi težavami z njimi lažje soočili. 

O izgorelosti spregovori povsem brez zadržkov (foto: Damjan Švarc).

Pot Vladimirja Vlaškalića od zadržanega mladeniča iz Murske Sobote, ki se v otroških letih ni rad pretirano izpostavljal, do energičnega igralca ni bila povsem lahka, še manj premočrtna. 

Igra še zdaleč ni bila njegova prva izbira, ko se je odločal o študiju. A filozofija, s katero je začel svoje ljubljansko obdobje, mu ni dala tega, kar je iskal.

Na Filozofski fakulteti ni imel obstanka, zdelo se mu je, da ne bo zmogel toliko brati, čutil pa je, »da bi lahko svoj nemir izpolnil s kreativnostjo«. Vmes se mu je zgodila igralska izkušnja, ki je bila morda odločilna. Bolj kot ne po naključju je v Murski Soboti nastopil v predstavi Metek f čelo legendarnega murskosoboškega gledališča Torpedo.

K sodelovanju ga je povabil Gorazd Žilavec, s katerim si danes delita oder Slovenskega narodnega gledališča Maribor, kar pa je Vladimirja presenetilo, saj ni bil človek, ki bi želel izstopati. Ali pa si je to vsaj domišljal. Kljub temu je vlogo sprejel in hipoma začutil, da mu igra daje svobodo. 

»Pa sem poskusil s sprejemnimi na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo in padel. Potem sem šel služit vojaški rok in po koncu ponovno šel na sprejemne, tokrat uspešno. Danes mislim, da je moralo biti tako, saj sem si zelo želel priti v letnik Dušana Jovanovića, kar mi je slednjič tudi uspelo,« pravi. 

Iz Ljubljane ga je poklicna pot odnesla na Štajersko (foto: Damjan Švarc).

Po ljubljanskem obdobju se je ustalil na Štajerskem

Takrat je bil star štiriindvajset let, v Ljubljani pa je ostal tudi po zaključku študija in v prestolnici preživel več kot dve desetletji. 

V ljubljanskem obdobju je sodeloval z več gledališkimi hišami, začenši z Dramo Slovenskega narodnega gledališča Ljubljana, gledalci pa so ga lahko med drugim videli tudi v Slovenskem mladinskem gledališču Ljubljana, Gledališču GLEJ, Gledališču Koper in Slovenskem narodnem gledališču Trst. 

Iz Ljubljane ga je poklicna pot odnesla na Štajersko, sprva za nekaj sezon v Slovensko ljudsko gledališče Celje, od leta 2009 pa je zaposlen v Drami Slovenskega narodnega gledališča Maribor, kjer je v dobrih desetih letih ustvaril več kot trideset vlog

Kot eden najbolj prepoznavnih in priznanih slovenskih igralcev, ki ga širše občinstvo pozna tudi s filmskih platen in televizijskih zaslonov, je imel na mizi še nekaj drugih ponudb, a se je vendarle odločil sprejeti povabilo takratnega direktorja mariborske Drame Vilija Ravnjaka

Prizna, da se je na mesto ob Dravi kar težko navadil, pravi celo, da ga je Maribor prestrašil, predvsem zato, ker se mu je okolje zdelo precej drugačno kot v rodni Murski Soboti in Ljubljani, poleg tega nikogar ni poznal. 

Sčasoma je mesto sprejel za svoje, a ko je prišel, si tudi v sanjah ni predstavljal, kako težko in burno obdobje je pred njim. Brez vseh zavor se je zakopal v delo, ki ga res ni manjkalo. 

Sprejemal je vlogo za vlogo, ne nazadnje je smisel igralskega poklica, da si na odru, pred publiko, vseskozi v novih vlogah in pred novimi izzivi. Danes dobro ve, da je bilo dela preprosto preveč, in ko pogleda na tisto obdobje, slikovito opiše, da se zdi, kot da je bil vseskozi na bojišču. 

Tako mu je ostalo premalo časa zase, resnici na ljubo pa si ga tudi ni znal vzeti: »Moj dan je bil videti takole: zjutraj sem spal do osmih ali pol devetih, se takoj odpravil na vaje, ves dan prebil v teatru ali kje v bližini, čemur je zvečer sledila predstava. Preprosto je bilo preveč dela in premalo časa zase.«

Prepričan je, da se mu je telo uprlo predvsem, ker mu je odtegoval počitek (foto: osebni arhiv).

Prepričan je, da se mu je telo uprlo predvsem, ker mu je odtegoval počitek

Prvič ga je zamajalo leta 2014, imel je znake izgorelosti, a je težave nekako premagal, ne da bi se odpovedal svojemu staremu načinu življenja. Očitno ni bilo dovolj hudo, zato pa je z vso silovitostjo ponovno udarilo septembra 2018. 

Fizičnim težavam, kot so bolečine v hrbtu, so sledili napadi panike in tesnobe, zaradi česar se je povsem sesul in končal na bolniški. 

»Potreboval sem tri mesece, da sem si toliko opomogel, tako fizično kot psihično, da sem lahko nekoliko zadihal, dobesedno. Po pol leta, marca 2019, sem ponovno stal na odru, čeprav sem takrat, ko je bilo najhuje, mislil, da tega ne bom nikoli več zmogel. Postopno okrevanje je trajalo kar dve leti,« svojo težko izkušnjo, ki pa mu je pokazala, da je mogoče živeti tudi drugače in se kljub temu predajati poklicu, opiše Vladimir. 

Svoje dneve odtlej kroji precej drugače, saj je prepričan, da se je njegovo telo uprlo predvsem zato, ker mu je odtegoval počitek.

Povsem je spremenil svojo dnevno rutino, sedaj misli predvsem nase in zase tudi skrbi.

»Vstajam zgodaj, opravim dihalne vaje, raztezanje telesa, meditiram, temu sledi zajtrk in do sedmih ali osmih že naredim vse, kar potrebujem, da moje telo in glava delujeta, kakor je treba. Nekoč sem se ob tem času ali še kasneje šele zbujal. Po vsem tem sem pripravljen na delo, na vaje, na predstave,« pravi sogovornik, ki je po boju z izgorelostjo že ustvaril nekaj vlog, poleg patra Lorenza v Romeu in Juliji je na odru stal kot pastor John Halle v Lovu na čarovnice, Andraž v Grmačah in Arnold v Šoli za žene. 

»Ustvarjanje predstave na daljavo je nekaj posebnega, igralci vendarle želimo biti skupaj.«

Zdi se mu, da podobno, kot doživi izgorel posameznik, zdaj doživlja celotna družba, da ja čas pandemije covida-19 nekakšen burnout prenasičenega planeta. Sam priznava, da je čas karantene temeljito izkoristil za počitek in mir. 

Kar seveda ne pomeni, da se je umaknil iz ustvarjalnega procesa, prej nasprotno, je pa hvaležen, da se je med pripravami na predstavo Romeo in Julija lahko osredotočil le na eno vlogo naenkrat.

»Ustvarjanje predstave v času omejitev je seveda nekaj povsem drugega, saj se ekipa na odru sreča le občasno, igralci pa vendarle želimo biti v skupini. Vlogo patra Lorenza sem sprejel z velikim veseljem, dobro sta mi dela prebiranje in študij tega prevoda, izjemno pa sem užival pri delu z mladimi igralci. Julija in Žan v glavnih vlogah sta prinesla neko novo energijo, kar je bilo zame, ki že stopam proti petdesetemu letu starosti, zelo osvežujoče,« pravi.

Predstava, ki je nastajala v nenavadnih razmerah, je bila tako tudi predvajana, namreč preko spleta.

Sogovornik upa, da bodo kmalu lahko zopet stali na odru, saj je nastopanje pred publiko nekaj povsem drugega: »Upam, da nas gledalci pogrešajo ravno tako, kot mi pogrešamo njih.« 

Lena Kreutz

S spleta

Komentarji (1)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
Zikollino (nepreverjen)

Izvozite ga ... drago ga prodajte in napolnite blagajne ... tak cvet umetnosti ... ups, sorry, sem zbukslal ksihte ...

Starejše novice