O izzivih pri socialni vključitvi mlajše generacije romske kulture v širšo slovensko družbo smo spregovorili z Giljšen Fetahi, 24-letno Rominjo.

Kot otroci v osnovnih šolah smo vsi naleteli na »tistega sošolca«. Bil je malce drugačen. Imel je nenavadno ime. Govoril je tudi drugačen jezik. Ko smo vprašali doma, smo mnogi dobili njegovo prognozo. »Ta otrok bo nihče. Ne bo naredil šole, ne bo delal. Požvižgal se bo na naše zakone in pravila in živel odmaknjen od preostale družbe.«

Samoizpolnjujoča prerokba ali produkt lastne kulture? V primerjavi s slovenskimi otroci so romski znatno slabše šolani, brezposelnost med njimi je dosti višja in marsikdaj so vključeni v antisocialno obnašanje, ki se nemalokrat manifestira v kriminalu. Posledice? Marginalizacija in odrinjenost od preostale družbe.

V javnomnenjski raziskavi iz leta 2000 si 48,3 odstotkov Slovencev za soseda ni želelo imeti Roma, po anketi iz leta 2006 pa bi ga zaposlilo le 44 odstotkov delodajalcev. Na popisu prebivalstva iz leta 2002 je bilo nezaposlenih Romov približno 85 odstotkov, medtem ko je odstotek Romov s končano osnovno šolo po raziskavi iz leta 2006 slabih 20 odstotkov. Veliko se jih obrača v sive posle ali pa celo v kriminal.

Antagonizem s Slovenci, neizobraženost, antisocialno obnašanje in brezposelnost so glavne ovire pri socialni vključitvi Romov. Ampak ali se situacija v dobi socialne pravice, egalitarizma, kulturne osveščenosti in porastu dostopnosti informacij vendarle spreminja? Ali je prihodnost vendarle svetla?

Giljšen Fetahi je 24-letna Rominja, ki ima pridobljeni izobrazbi za poklic administratorke in predšolske vzgojiteljice. Njena sanje in velika strast so delo z otroci, žene pa jo tudi želja po izboljšanju lastne romske skupnosti in pomoči majhnim romskim otrokom. 

Tako bo predstavila svoj pogled na sedanjo situacijo priložnosti in izzivov, s katerimi se mlad Rom sooči na poti k socialni vključitvi.

Giljšen, si imela kadarkoli v šolstvu ali pri iskanju zaposlitve probleme z diskriminacijo?

»V osnovni in v srednji šoli sem včasih naletela na kakšne težave glede moje vere in kulture. Vedno sem se počutila drugačna od drugih, saj sem Romkinja. Ampak morem reči, da sem bila na moji šoli vseeno skoraj vedno lepo sprejeta, za kar sem hvaležna. Tudi pri zaposlitvi moram reči, da neposredne diskriminacije nikoli nisem zaznala.«

Pa si imela kdaj probleme sklepati prijateljstva s Slovenci ali pripadniki drugih narodnosti?

»V bistvu niti ne. Dandanes se mladi Romi in Slovenci že veliko več družijo. Moja najboljša prijateljica iz osnovne šole je Slovenka in tudi veliko mojih drugih prijateljic je Slovenk.«

Misliš pa, da se drugi Romi s podobno diskriminacijo še vedno srečujejo?

»Definitivno. Predsodkov je še vedno veliko. Čeprav se sama po sreči s tem nisem toliko soočala, se marsikateri pa. Še posebej v šolah in pri iskanju zaposlitve. Tudi sama kdaj opazim neprijetne poglede, ko grem na primer z mamo po nakupih.«

Kaj pa glede nizke izobrazbe med mladimi Romi? Kako je s tem po tvoji izkušnji?

»Vedno več mladih Romov se uspe izobraziti in narediti neko šolo. Nekateri celo višjo. Naši starši v večini na žalost niso izobraženi. Ni jim dopuščala kultura. Več so dali na družino in medsebojno pomoč. Mene so starši vedno spodbujali glede šolanja, kar sem izjemno hvaležna. Je pa res, da pri mnogih še zmeraj ni tako. Nekaterim je popolnoma vseeno za izobrazbo, saj mislijo, da s tem ne bodo nič dosegli. Nekateri naredijo le osnovno šolo in gredo nato pomagat staršem. Zraven tega pa so tu še nekatere punce, ki se zelo hitro poročijo.«

Kaj pa glede dokumentirane visoke brezposelnosti med Romi? Ali se je ta vzorec prenesel tudi na mlajše generacije?

»Visoka brezposelnost med mladimi še vedno obstaja. Ampak za razliko od prejšnjih generacij so manj odvisni od socialne pomoči, ker so boljše izobraženi, imajo manj otrok in več delajo. Vedno več mladih Romov odhaja delat v tujino, kjer so boljše plače. Nato pa pošiljajo denar nazaj domov k svojim družinam.«

Eden glavnih očitkov romski skupnosti je, da so vpleteni v dosti več kriminala kot etnični Slovenci. Ali je to tudi tvoje opažanje?

»To je sicer res, ampak pomembni so razlogi za to. Veliko Romov se k temu kdaj zateče, ker druga več ne vedo. Nimajo dovolj za preživljanje lastne družine in jim je vseeno, če naredijo kaj nezakonitega. Lastna družina je pri nas prva, potem pa vse ostalo. Spet, tega je po mojem mnenju vedno manj, saj je več izobrazbe.«

Bi še kaj dodala ob koncu?

»Ja. Upam, da romska skupnost še naprej napreduje. Da postanemo bolj povezani v obliki organizacij, si pomagamo med seboj, izboljšamo izobraženost, ter tudi skupaj spoznavamo svet in druge kulture. Želim si, da bi tudi nas Rome preostali svet spoznal pozitivno. Naš poudarek na pomen družine in medsebojno povezanost. Da bi se predsodki prenehali in bi videli, da smo tudi Romi dobri ljudje.«

Integracija je dvosmerni proces. Proces, ki zahteva trud, empatijo, razumevanje in simpatijo na obeh straneh. Karakteristike, ki vedno bolj opisujejo mlajše generacije tako Slovencev kot Romov. »Nas« in »njih«.

Kot otroci v osnovnih šolah smo vsi naleteli na »tistega sošolca«. Morda prihaja čas, ko se bomo vprašali ... Ali ta sploh še obstaja?

Avtor: Timi Celcer

Članek je nastal v okviru projetka Mladi mestni poročevalci Zavoda BIT, pri katerem kot partner sodeluje spletni medij Mariborinfo.com.

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice