Samomor veliko ljudi označuje za egoistično dejanje, v katerem trpeči »odreši« sebe, ob tem pa povzroči veliko več trpljenja bližnjim. To je izpoved fanta, ki si je poskusil vzeti življenje.

Kot otrok je naš sogovornik (ime in priimek zaradi želje po anonimnosti hranimo v uredništvu) odraščal v severovzhodnem delu Slovenije, a se je s starši zaradi narave dela, ki jo je imel oče, že ob koncu petega razreda preselil na Primorsko. Tudi zaradi zgodnje selitve je imel težave s privajanjem na novo okolje, kot pravi sam, je bil precej izoliran in nedružaben.

»Mislim, da sta se starša na začetku preveč bala zame. Predvsem zaradi menjave okolja. Takoj po šoli sem moral domov, da bi popoldan odšel na igrišče s prijatelji ni prišlo v poštev. Težava je nastala kasneje. Glede na to, da sem zamudil tudi nekaj rojstnodnevnih zabav, se potem moje ni udeležil skorajda nihče,« pravi Ivan.

Osamljenost je bila vse večja

Zanj je bila osamljenost pri teh letih nekaj najhujšega, vendar se je samote nekako navadil. Pravi, da predvsem zato, ker so imeli doma dober odnos. Kot edinec je bil deležen večje pozornosti, toda tudi to se je sčasoma spremenilo. Oče je moral dlje časa ostajati v službi, mama je kot medicinska sestra delala v treh izmenah. Vse pogosteje je bil sam:

»To, da sem bil sam, niti ni bilo najhuje. Začeli so se namreč spori med očetom in mamo, med njima ni bilo več pravega zaupanja. Velikokrat sem zvečer slišal dretje, ob katerem je oče mami očital, da ima druge moške in obratno, da on hodi pozno domov zato, ker se peča z drugimi ženskami.«

Nesoglasja med staršema so bila vedno hujša, oče je začel piti. Na določeni točki je zadeva prišla tako daleč, da se je oče tudi fizično znesel nad mamo, vmes je bil žrtev nasilja tudi sam.

»Seveda sem takrat mislil, da sem sam kriv za to, da sem tepen. Da sem storil nekaj, kar ne bi smel. Verjamete lahko, da je zelo hudo, ko v takšnih trenutkih nimaš nobene opore. Mama se očetu ni upala zoperstaviti, ničkolikokrat sem slišal njen jok. Lahko bi rekel, da je bilo kot v slabem filmu. Še leta po tem sem krivil sebe,« nam zaupa.

S pomočjo štipendije v Ljubljano

Po končani osnovni šoli, se je odločil, da bo šolanje nadaljeval v Ljubljani. Za takšno potezo se je odločil tudi zato, da bi bil čim dlje od doma. Na podlagi dobrih ocen in odličnega učnega uspeha mu je uspelo pridobiti štipendijo za nadarjene. To je bila odlična osnova, da se je lahko rešil doma, kjer je bilo vse huje.

»Na začetku mi je šlo zelo dobro. Ocene sem imel nadpovprečne, družabnega življenja pa začuda celo nekaj več. Tako sem tudi spoznal moje takratno dekle,« pripoveduje in dodaja, da prve ne pozabiš nikoli. A v njegovem primeru je bilo to v povsem drugem kontekstu.

Zaradi zaljubljenosti je nekoliko manj časa posvečal šoli, posledično je padel njegov uspeh. To mu v tistem trenutku ni bilo pomembno. Zanj je bilo najpomembnejše, da ima nekoga, ki je do njega ljubeč in je nasprotje tistega, kar je doživljal doma. Ampak, kot lahko predvidevate, sledi tisti »toda«, ki ni pomenil nič dobrega.

»Predstavljajte si, kako je, ko v tisti mladostniški zaljubljenosti misliš, da imaš v rokah cel svet. Razočaranje, ki sledi nato, je zato še toliko večje. Star sem bil 17 let, ko sva imela prvi spolni odnos. Tudi zaradi tega je bila zame še bolj posebna. In tudi zaradi tega je bilo toliko huje, ko sem jo le kakšna dva meseca kasneje zalotil, ko me je varala. Toliko huje je bilo zato, ker so se ravno začele poletne počitnice, ko sem načrtoval, da bova skupaj preživela veliko časa.«

Zanj se je svet takrat podrl. Domov, kamor se je vračal enkrat ali dvakrat mesečno, si ni želel zaradi slabega odnosa, pred katerim je zbežal, tudi v Ljubljani si ni želel biti. 

»Morda se sliši klišejsko, ampak v tistem trenutku nisem več videl smisla za življenje. Čeprav sem imel nekaj prijateljev, ne bi mogel dejati, da sem imel dejansko nekoga, s katerim bi se lahko pogovoril, nekoga, ki bi mi v tistem času stal ob strani. Glede na mojo preteklost niti ni čudno, da sem zapadel v depresijo.«

Prišel je klic, mama je zbolela

Toda takrat na to, da bi si vzel življenje še ni pomislil, ni bila ljubezen tista, ki bi ga tako prizadela, da bi storil ta korak. Ker so bile počitnice, se je večino časa zadrževal v sobi in kot pravi on, se smilil sam sebi. Nato je prišel klic, njegova mama je bila zelo bolna:

»Odhitel sem domov in jo obiskal v bolnišnici. Oče je bil že tam, a pretiranih čustev ni kazal. Ko sva prišla domov, mi je dejal, da je bolna zaradi mene, zaradi tega, ker sem odšel in zato, ker se sekira zaradi mene. Dejal mi je, da lahko kar odidem nazaj v Ljubljano in da nisem več njegov sin, da tu ni ničesar več zame. Kar tako, brez razloga.«

Čustveno izmozgan zaradi vsega, kar se je dogajalo, se je odločil, da vsemu naredi konec. Doma je v mamini omari našel tablete, za katere je vedel, še preden je odšel od doma.

»Vrnil sem se v Ljubljano, se najedel tablet in ob tem popil še precej viskija, za katerega pred tem niti nisem vedel, kakšen okus ima. Toda, morda se sliši čudno, si umreti nisem želel sam, pa čeprav sem bil vedno osamljen. Odpravil sem se ven, se usedel na trolo in moj film se takrat konča,« čustveno pripoveduje. Ko se je zbudil, se ni spomnil ničesar.

Pogovarjajte se, redko kdo dobi drugo priložnost

Spomin se je sčasoma seveda vrnil, sam pa pravi, da mu očitno ni bilo dano, da se poslovi od sveta. Tega je toliko bolj vesel, ker se je ravno zaradi njegove izkušnje marsikaj spremenilo.

»Vest o tem, kar se je zgodilo, je seveda prišla tudi do staršev. Tisti človek, moj oče, ki mi je še nedolgo tega povedal, da nisem več njegov sin, je neutolažljivo jokal pri moji postelji. Poleg je bila mama, ki je zaradi spremenjenega videza, kar je bila posledica kemoterapije, sprva sploh nisem prepoznal. Toda očitno je bilo nekaj takšnega potrebno. Rad rečem, da smo se zaradi tega dogodka vrnili na začetek.« 

Ko ga povprašamo, kaj misli s tem, nam pove, da so se vsi trije skupaj udeležili raznih delavnic, na katerih so se pogovarjali, razčiščevali in začeli oproščati eden drugemu za stvari, storjene v preteklosti. Sam je seveda zaradi poizkusa samomora moral obiskovati psihiatrijo, oče se je, kljub velikemu obotavljanju na koncu odločil za zdravljenje od alkohola.

»Ko doživiš in preživiš nekaj takšnega, se šele zaveš kako dragoceno je življenje. Čeprav je velikokrat hudo, nikoli ni tako hudo, da tega ne bi mogli prestati. Zato je pomembno, da se pogovarjate. Če ne s sovrstniki, pa s tistimi, ki delajo v institucijah za tovrstno pomoč. Vedeti morate, da nikoli niste povsem sami. Vsakdo ne bo imel takšne sreče kot jaz, da sem dobil še drugo priložnost,« zaključi sogovornik.

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice