Okrogla miza o vojnih dogodkih na območju nekdanje občine Maribor leta 1991 (foto: Almira Ćatović).
V viteški dovorani Pokrajinskega muzeja Maribor so na okrogli mizi spregovorili o vojnih dogodkih na območju nekdanje občine Maribor leta 1991, ki jo je pripravila Mariborska knjižnica.

27. junija je protiletalska oklepna baterija Jugoslovanske ljudske armade pri Metliki prestopila državno mejo. Začela se je desetdnevna vojna za Slovenijo, vojna, s katero je Republika Slovenija med 27. junijem in 6. julijem 1991 odbila napad Jugoslavije, s tem pa dosegla svojo neodvisnost od Socialistične federativne republike Jugoslavije.

Razmišljanje in razprava o času vojne za Slovenijo so na okrogli mizi delili Tone Sračnik, Srečko Cehnar, Venčeslav Ogrinc, Tone Korošec, Rudolf Moge, Bojan Lunežnik in Alojz Kovačič.

Obdobje razglasitve samostojne države, za katega se je vedelo, da ne bo potekalo mirno in gladko, je presenetil armado z organizirano spontanostjo, udeleženci okrogle mize pa so izpostavili neverjeten občutek zedinjenosti slovenskega naroda
 

Če bi padel Šentilj, bi naša pot v samostojnost bila bistveno bolj drugačna, bistveno daljša in bistveno bolj krvava (foto: Almira Ćatović).

»Vsa čast in hvala vsem ljudem, ki so k temu prispevali«

Politični vidik je izpostavil Rudolf Moge, ki je takrat bil podpredsednik mariborskega izvršnega sveta in delegat zbora združenega dela slovenske skupščine, pri čemer je takratno dogajanje opisal tako: »Vse stranke so hitele, da bi čim prej prišle do zaželenega rezultata, to je do uresničitve volje slovenskega ljudstva na plebiscitu.«

Pri tem je tudi izpostavil, da jim je takratni poslanec združenega dela Milan Aksentijević, ki je bil delegat vojske, dal jasno vedeti, če bodo šli na pot samostojnosti in neodvisnosti, bodo doživeli državno intervencijo. Pripravljen so imeli scenarij, in sicer da bodo najprej z vojsko in policijo Slovenijo osamili, dobili vse mejne prehode, temu pa bi sledil drugi val, kjer bi odstavili slovensko vodstvo in postavili nekoga drugega, in postavili to državo tja, kjer je nekoč bila. 

»Nisem si nikoli mislil, da je slovenski narod tako močan in tako sodeluje in ima tako sposobne ljudi,« je dejal Moge in pri tem dodal, »vsa čast in hvala vsem ljudem, ki so k temu prispevali«. 

Maribor v drugačni vlogi

Načelnik oddelka za obrambo pri tedanji Skupščini občine Maribor Alojz Kovačič je izpostavil vlogo Maribora, ki je takrat imel popolnoma drugačno mesto v slovenskem prostoru, kot ga ima danes.

Pri tem je omenil vlogo občinskih funkcionarjev, ki so obvladovali občine, v Ljubljani pa so bili republiški in ne ljubljanski organi tisti, kar je izpostavil kot bistveno razliko.

»Malo se v slovenskem prostoru ve, da je 10. decembra bil sprejet odlok zveznega izvršnega sveta in da so ustanovili vojaške organe, ki bodo prevzeli komplet naborno vojaško dokumentacijo v Sloveniji. V začetku naslednjega leta je bila reorganizacija tudi teritorialne obrambe in takrat smo bili pod posebnim pritiskom,« je izpostavil Kovačič. 

Mobilizacija prvih enot in obveščevalna služba

Venčeslav Ogrinc namestnik poveljnika 71. območnega štaba teritorialne obrambe je izpostavil dogodek v Pekrah, kjer se je na hitro mobiliziralo prve enote. 

»To je bil čas neverjetnega sodelovanja s takratno milico. Prvič sem začutil, da smo kot eno, to pomeni, oni so se lahko zanesli na nas, mi pa še bolje na njih. Kajti milica je imela sistem zvez, ki je nenehno funkcioniral,« je dejal Ogrinc. 

Pomočnik poveljnika 72. območnega štaba teritorialne obrambe za obveščevalno dejavnost Tone Korošec je izpostavil najmočnejšo obveščevalno službo Jugoslovanske armade t. i. KOS - kontraobveščevalno službo.

»Kako močen je bil KOS v Mariboru, to niti danes ne vemo, ker je ta del vojne prikrit in bo verjetno prikrit še vsaj 20 let, dokler se ne bodo arhivi odprli. Takrat bomo izvedeli za marsikatero stvar, ki je danes ne poznamo ali pa gledamo popolnoma z druge strani na te zadeve,« je pripomnil.

Udeleženci okrogle mize pa so izpostavili neverjeten občutek zedinjenosti slovenskega naroda (foto: Almira Ćatović).

Bojan Lunežnik, poveljnik posebne enote milice uprave za notranje zadeve Maribor, je pojasnil koncept oviranja, upočasnjevanja teh enot, ki so napredovale proti mejnim prehodom.

»Mi smo se vse te zadeve že pogovarjali na koordinaciji in takrat je največ nalog dobila ravno civilna uprava. Milica je imela takrat eno od zelo pomembnih vlog na območju celotne Slovenije,« je dejal Lunežnik.

Pri tem je izpostavil podjetja Certus, Špetrans, s katerimi je bilo dogovorjeno za postavitev barikad. Prve barikade so bile postavljene s tovornimi vozili, avtobusi in potem tudi z gradbeno mehanizacijo. 

Presenečni nad kolono tankov

V občini Ruše je bil načelnik manevrske strukture in poveljnik enot teritorialne obrambe Tone Sračnik, ki je izpostavil, da so bili izjemno presenečeni nad kolono tankov.

»Moram povedati, da je nas kolona izjemno presenetila. Namreč nihče nas ni obvestil, da se te enote pripravljajo in da gredo iz kasarne, med drugim tudi proti Rušam. Tik preden je bila kolona tankov pred Rušami, me je poklical izvidnik, a v tistem času je bila kolona že v Rušah,« se spomnija Sračnik.

Na ruškem mostu so čez cesto postavili kamion s hlodovino, a je šofer pozabil ključ v vozilu, kar so kaj kmalu pripadniki armade odkrili in tako sprostili koloni pot naprej.

Iz dveh tankov izstreljenih 90 granat

Srečko Cehnar, poveljnik enot teritorialne obrambe, je izpostavil pomembnost mejnega prehoda Šentilj, ki je bil najpomembnejši v skupni državi in izpostavil, da tudi oni niso vedeli, da je šla tako močna enota proti Šentilju ter da je videl ključne informacije na televiziji.

»Zvedel sem pred kratkim, da so na slovesnosti v Ljubljani 26. junija bile govorice o tem, da se je že začelo; na našem koncu pa nismo vedeli nič. To jemljem kot veliko črno piko takratnemu vodstvu, da ni obvestilo svojih oboroženih sil, kaj se pripravlja in kaj lahko pričakamo drugi dan. Mi bi se lahko bistveno bolj pripravljeni in se zoperstavili,« je oster Cehnar. 

Iz dveh tankov so izstrelili 65 granat na položaj čete JLA na hribu Bolt in 25 granat na stražnico v Šentilju, je še dejal Cehnar in pri tem izpostavil, da so streljali zato, da jih prestrašijo, prisilijo k umiku in posledično k predaji.

Pri tem je še dodal, če bi padel Šentilj, bi naša pot v samostojnost bila bistveno bolj drugačna, bistveno daljša in bistveno bolj krvava.

S spleta

Komentarji (3)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
Bogdan (nepreverjen)

Danes sihočejo predusem levičariji prisvojiti vse atribute takrat sobili proti samostojnosti danes nočejo na roslave ker bi potem pljuvali v lasten lonec.

Ni prava pot (nepreverjen)

Samo skupno z jugoslovanskimi narodi bomo uspesni ... proti amerikanskim kapitalistom ki bi si podjarmili hlapce

pohorskisvizec (nepreverjen)

Vsi levi, ki so bili proti osamosvojitvi so zdaj za ...kriza....A se Ksantijević še ni stegnil?

Starejše novice