Ko kupujemo prehrano, velikokrat najprej pogledamo ceno – a za kakšno ceno? Včasih plačamo (pre)več za hrano, ki ni to, za kar se izdaja.

Ko kupujemo prehrano, velikokrat najprej pogledamo ceno – a za kakšno ceno? Marketinških trikov, s katerimi trgovci velikorat zavedejo naivne kupce, je vse več. Zlati pri nakupih prehrane, surovine, ki jo za preživetje potrebujemo vsak dan. Nič čudnega torej, da so trgovci pri prodaji slednje precej iznajdljivi, da bi zaslužili še več. Katerim oznakam lahko zares zaupamo in katerim ne? Koliko je resnice v navedbah na embalaži? Večino informacij lahko izvemo sami – a le, če se prej dodobra poučimo o vseh trikih marketinških mogotcev.

Bio, eko in organsko – kaj je kaj?

Nekomu, ki se je rodil davno pred velikimi trgovskimi centri in verigami prehrane, ki ustvarjajo identično velike korenčke ter brezhibna jabolka, se oznake “bio”, “eko” in “organsko” zdijo kaj malo čudne. Le kako da ne, ko pa je včasih vse prišlo iz vrta – vse je bilo hkrati bio, eko in organsko. Kako lahko danes slednje sploh ločimo? Trgovci so pri nabijanju cene seveda mislili na vse. Certifikat eko zagotavlja hrano brez škropiv in kemijskih dodatkov. Dovoljeni prav tako niso gensko spremenjeni organizmi, razkužena semena, umetni konzervansi, barvila, lahko topna mineralna gnojila in zdravljenje živali s kemoterapevtiki. Povprečen kupec bi pomislil, da tri različne oznake pomenijo tudi tri različne tipe predelave. A žal ne – dejansko bio in organsko sovpadata z oznako eko; vse troje je torej eno in isto, kar pa ne pomeni nujno enake cene. Pazljivo le ob podobnih izrazih, pri katerih gre v resnici za zavajanje. Integrirano, domače, naravno … Vse to so izrazi, ki ne potrjujejo resničnega izvora in načina pridelave.

Sol, ki ni gensko spremenjena. Prosim?

Verjetno ni treba posebej opozarjati na modno muho zadnjih nekaj let. Ob oznakah bio, eko in organsko se je pojavilo še mnogo drugih, zaradi katerih si povprečen kupec misli, da kupuje nekaj kvalitetnejšega in bolj zdravega. Kot je denimo v reklami za himalajsko sol, za katero prisegajo, da ni gensko spremenjena. Hmm. Od kdaj pa ima sol genetski material?

Voda, ki ne vsebuje glutena

Gluten free” velja za eno izmed novodobnih modnih muh, ki pa brez diagnosticiranega bolezenskega stanja (intoleranca na gluten in celijakija) seveda nima prave podlage. Le kako so z glutenom preživele naše babice? Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da voda ne more nikakor vsebovati glutena, gre namreč za beljakovine v žitih, kot je pšenica, rž, oves in ječmen. Gre za popolnoma naravno snov, zaradi katere kruh ne razpade (gluten ga namreč “drži skupaj”), in jo zdrav posameznik normalno prebavi.

Sadni čaji brez sadja

Da, slednji so v bistvu več ali manj že konstantni. Jagodni, malinin, borovničev čaj in drugi sadni čaji generičnih znamk, ki jih lahko kupimo v vseh trgovskih centrih, v resnici vsebujejo kaj malo sadja. Vtis sadnega daje le aroma, ki naj bi dala okus sadeža, ki ga navaja (pa še to precej neuspešno). A pravega sadeža je v mešanici le za vzorec. Podobno velja za sadne sokove in smutije. Če boste pozorni na sestavine, navedene na embalaži, boste opazii, da pravega sadja skorajda ni. Prisotni so le voda, škrob, barvila in arome.

Meso iz Slovenije, v resnici pa iz Avstrije

Velikokrat se potrošniki pri iskanju oznake “Slovensko” uštejemo tudi pri dejanskem izvoru mesa. Trgovci z napisom zavajajo zgolj zato, ker je bilo meso zapakirano v Sloveniji, čeprav je žival dejansko živela v Avstriji. V tem primeru se moramo dobro naučiti brati embalaže – najverjetneje bo izvor mesa nekje tudi zabeležen, čeprav v miniaturni pisavi, ki jo lahko preberemo le s povečevalnim steklom. Žal pa se podobno dogaja tudi s sadjem, za katerega trdijo, da prihaja iz Slovenije, čeprav je bilo v resnici vzgojeno drugod. 

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice