To je pripoved Rebeke Potočnik, mame dveh otrok, ki so ji pri 31-letih diagnosticirali raka na dojki.

Da to ne bo negativna in jokajoča zgodba nam je postalo jasno takoj, ko je Bistričanka stopila skozi vrata. »Obupovati, se spraševati, zakaj se je to zgodilo ravno meni in se vdati v usodo je najlažja stvar. Vstati, dvigniti glavo, globoko vdihniti in sprejeti stvari take, kot so, to je prvi ter obenem najtežji korak,« začne pogovor Rebeka Potočnik, mama dveh otrok, ki so ji pri 31-letih diagnosticirali raka na dojki.

Rak na dojki v Potočnikovi družini ni bil tabu. Zaznamoval je njeno mamo, življenje je vzel tudi trem njenim tetam.

Dojka, jajčniki ... »So le kosi mesa«

Začela je s kemoterapijo, operativno so ji odstranili levo dojko, sledilo je trideset obsevanj in dopolnilno hormonsko zdravljenje. Opravila je še genski test, ki je potrdil prisotnost mutacije BRCA2, kar je pomenilo, da je velika možnost, da se bo rak pojavil tudi na maternici. Kot pravi, ni veliko razmišljala.

»Niso me pomilovale«

Rebeka je svoje poslanstvo našla pri združenju Europa Donna, kjer je bila do nedavnega vodja mlajših sekcij, pred kratkim pa začela aktivno delovati kot vodja sekcije za gibanje in šport: »To je prednost, ki ti je ne more dati nobena zdravstvena ustanova. V združenju Europa Donna sem našla tisto, kar psihično zlomljena ženska potrebuje. Te dame so me razumele, niso me pomilovale in občutek imaš, kot da si prišel v svojo drugo družino. Vsaka od nas je svet zase, s svojimi vrednotami in načeli. Znotraj organizacije prav vsaka ženska najde nekoga, ki mu lahko zaupa in rodijo se prav posebna prijateljstva.« Navsezadnje je to dokaj kočljiva tema, ki pa jo članice Donne, ravno zaradi želje destigmatizacije bolezni, naredijo skorajda lahkotno.

Streznitvene besede onkologa

Kljub temu univerzalnega recepta, kako se soočiti z rakom, ni. Vsak človek je namreč svet zase. »Nekatere bolnice se na nas obrnejo s povsem konkretnimi vprašanji, druge rabijo iskren pogovor, spet tretje molčijo in le poslušajo tvojo zgodbo. Nekatere ne začutijo povezave z mano, začutijo jo pa s katero drugo članico. Menim, da je teža manjša, če ti jo nekdo pomaga nositi,« razlaga Potočnikova, ki je še vedno šokirana nad dejstvom, koliko žensk skriva svojo bolezen pred partnerji, starši in otroki. Sama pa se še dobro spominja streznitvenih besed onkologa, potem mu je rekla, da ne sme umreti, saj ima dva otroka.

Bili so težki trenutki, a tudi navdih

Tako kot vsaka zgodba je bila tudi Rebekina polna vzponov in padcev. Pravi, da so prišli dnevi, ko se je komaj postavila na noge, spet v drugih je prekipevala od volje in navdiha.

»Počutila sem se, kot da sem ga oropala varnosti in topline. Njegova sestrica je bila takrat stara dve leti in pol. Ni bilo lahko. Nekaj mesecev kasneje pa je življenje izgubila dobra prijateljica. Brez las, s kapo na glavi in bleda kot smrt, sem tresočih se kolen stala na pogrebu,« svojo stisko iz tistega časa odkrito opiše naša sogovornica.

Na dan prve kemoterapije izdala knjigo

Zelo pomembno vlogo med boleznijo je odigrala izdaja njene prve otroške slikanice Fridin rojstni dan. Besedilo je imela Rebeka že napisano, ilustracije pa je ustvarila dober teden po diagnozi. Na dan, ko je prejela prvo kemoterapijo, je knjiga izšla.

Naslov knjige – Fridin rojstni dan, ima tudi simbolni pomen. Rebeka pravi, da se je takrat na nek način tudi sama ponovno rodila.

Vsaj enkrat na leto odpotuje in surfa

Danes, šest let po zadnji kemoterapiji je Rebekino življenje drugačno, kot je bilo pred boleznijo. Opazila je, da občutno manj komplicira. Stvari, s katerimi se je nekoč obremenjevala, zdaj odpravi z zamahom roke. Bolj pozorna je na majhne stvari, ki jih je prej spregledala.

»Surfam. To sem si vedno želela in začuda ni bilo nikoli časa in denarja. Zdaj vsaj enkrat na leto odpotujem in deskam. Delam v šolstvu in sem aktivna članice društva Europa Donna. Tečem in meditiram. Rišem in ustvarjam zgodbe za otroke. Sem ženska. Sem mama.« 

Izšla že druga slikanica

Lani je Rebeka izdala že drugo slikanico. Ta govori o bolni sovi Tanji in njenih prijateljih. Z njo želi pisateljica pripomoči k otroškemu razumevanju bolezni in spodbuditi odrasle k čim bolj odkritim in iskrenim odnosom z otroki.

Vsaka četrta ženska v takem položaju

Rebeka še pove, da se je potrebno zavedati, da ima vsaka četrta ženska podobno izkušnjo. In prav zato si v Združenju Europa Donna prizadevajo, da s številnimi akcijami osveščajo širšo javnost o raku dojk in opozarjajo na pomen zdravega načina življenja, zgodnjega odkrivanja in učinkovitega zdravljenja bolezni.

Potrebna je pozitivna miselnost

Vsem bolnicam Rebeka svetuje: »Pomembno se mi zdi, da bolnice v času zdravljenja preusmerijo svoje misli k veselim, pozitivnim stvarem in najdejo stik same s seboj. To seveda od diagnozi ni enostavno in zato v združenju Europa Donna organiziramo psihoterapevtska srečanja, katere obiskujejo ženske med in tudi po zdravljenju.«

Klavdija Očko

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice