Kabinet čudes je drugačen muzejski prostor – stvari tukaj se lahko dotaknemo, zgodovino preizkusimo na lastni koži.

V čudoviti neorenesančni vili, ki jo je med leti 1894 in 1896 dala zgraditi družina Scherbaum, danes domujejo zanimive in bogate muzejske zbirke Muzeja narodne osvoboditve. Ob stalnih in občasnih razstavah, se v muzeju nahaja prav poseben prostor, kjer se obiskovalci z zgodovino srečajo na štiri oči, ali bolje rečeno na dotik. Kabinet čudes omogoča neposreden stik z zgodovino. 

Lesena skrinja, škafbas in kurent

Našteti predmeti so tisti, ki poženejo največje zanimanje med otroci, ki obiščejo muzej. Uroš Dokl je kustos pedagog, ki pravi, da ta prostor otroke vedno fascinira.

Prostor je postal za otroke prvi stik z muzejem: »S tem prostorom smo želeli muzej obiskovalcem odpreti in zgodovine ne postaviti kot neko ekskluzivo za šipo,« je povedal Dokl.

Otroške oči najprej pritegnejo vse barvite stvari razporejene po stenah kabineta. »Nato pa se pojavi tisoč vprašanj. Kaj je to, kaj je tisto, zakaj je samokolnica na steni, zakaj kurent?« je zanimanje otrok v muzeju opisal Dokl. Pravi, da je prva stvar, ki se je običajno upajo dotakniti, ljudski inštrument, ki v prostoru izstopa zaradi svoje velikosti. Škafbas je preprosti glasbeni inštrument iz lesene škatle, preko katere je napeta živalska koža in iz lesene palice, na kateri je napeta tetiva. 

Tovrstna ljudska glasbila so nastala, ker so jih ljudje potrebovali. Danes za poroko najamemo band, včasih je bilo drugače, pravi Dokl: »Ljudje so se znašli sami.« Ob škafbasu so med drugim zaigrali tudi na glavnik. 

Začudenje otrok vzbudi tudi kurent in skrivnostna lesena skrinja v kotu. Gre za tesano skrinjo – tesanko, ki je narejena brez žebljev. Po tem ko otroci opazijo največje predmete v sobi, začne njihovo zanimanje vzbujati vse ostalo. 

Elanove RC smuči, prva izdaja Večera in štafete mladosti

Katera čudesa najdemo v kabinetu? Muzejska soba je polna nostalgičnih predmetov novejše zgodovine. Na eni strani sobe stoji znamenito kolo Kekec tovarne Rog, ob njem emajlirano posodje podjetja Emo Celje. Opazimo stare lanterne, svetilko na karbid – karbidovko, šolske tablice in številne stare kovčke. 

Na policah stojijo lične škatlice za piškote in bonbone, ki so bili včasih glavni vir sladkanja – Šumi, Crveni 7, Kraš. Na steno so pritrjene legendarne Elanove RC smuči, nad njimi prva izdaja mariborskega častnika Večer s Titom na naslovnici. 

Za prebrati so na voljo letopisi in revije. Žena in dom je ena izmed takšnih revij, v katerih najdemo članke o dogajanju, reklame, jedilnike, zabeležen utrip časa. 

Muzej, v katerem otroci igrajo Mario 1

V Muzej narodne osvoboditve je razstavljena zgodovina zadnjih 100 let. V to spada tudi zgodovina prostega časa. In otroci v osemdesetih, devetdesetih so na veliko igrali razne konzole. Zato lahko otroci v muzeju med drugim igrajo igro Mario 1, ki je v osemdesetih kratkočasila mariborske otroke. 

Kabineti čudes so bili ključni za nastanek muzejev

Zakaj se ta prostor skrivnostnih predmetov imenuje ravno Kabinet čudes? Ne gre za naključno izbrano ime, ampak so bili kabineti čudes neke vrste predhodniki muzejev. Od 16. stoletja naprej so bile to sobane v plemiških hišah, kamor so trgovci in veleposestniki razstavili nenavadne predmete, ki so jih pripeljali iz svojih potovanj po tujih deželah. 

Kabineti čudes so bile neurejene sobane polne nenavadnih predmetov, ki so v ljudeh vzbudili začudenje. V njih se je našlo vse, tudi nagačeni krokodili, živalski zobje in kože. 

Naključno postavljene predmete v sobah so nato začeli urejati in iz tega so se rodile zbirke in pojavili kustosi. 

Zgodovina ne leži v knjigah, ampak okrog nas 

Dokl je povedal, da je glavni namen kabineta čudes, da zgodovino približa. Zato se lahko otroci vseh predmetov dotaknejo in jih preizkusijo. Dodaja, da moramo z zgodovino dihati, jo poznati, da ne napravimo istih napak, kot smo jih v preteklosti. 

Dokl dodaja, da je zgodovina neponovljiva: »Zares je zgodovina nikoli ne ponovi. Kar se ponavlja, so napake, neki isti vzorec družbenih premikov, odzivov. Bojim se da, da ljudje večkrat ponavljamo iste napake prav zaradi tega, ker nismo zgodovine dovolj dobro poznali.«

V dobi hitenja in tehnologije nas muzej prizemlji

Kustos Uroš Dokl meni, da je muzej prostor, kjer se lahko za trenutek miselno vstavimo: »Mi v muzeju razlagamo o preteklosti v nekem času, ki nima časa niti za danes. In včasih se je potrebno vstavit, da nekaterih stvari ne zamudiš.« V muzeju vidimo, da se je nekoč dalo živeti drugače, da je bila dinamika življenja drugačna, bolj počasna.

Kreativnost na 8-milimetrskem filmskem traku ali Kdo je napravil Vidku srajčico?

Kaj je najljubši predmet našega sogovornika? Uroš Dokl odgovarja, da 8-milimetrski projektor, s katerim otrokom predvaja stare filme, risanke iz konca 60-ih, 70-ih let. Zakaj? »Zaradi tega, ker v otrocih spodbuja nekaj, kar se mi zdi, da na sploh manjka tudi pri odraslih. To je kreativnost,« pravi Dokl in dodaja, da so otroci najprej začudeni, ko vidijo risanko brez zvoka, nato pa jim postane dolgčas in si začnejo izmišljevat svoj dialog: »Če zgodbe ni, si jo ustvarijo sami.«

Poznavanje zgodovine je ključno za razumevanje sedanjosti in načrtovanje prihodnosti

»Zgodovina ne leži v knjigah, tam je zapisana. Zgodovina leži okrog nas,« je povedal Dokl. Če nimamo možnosti zgodovine doživet na svoji koži, bomo ponavljali enake napake. Zato je pomembno, da zgodovine ne odtujimo otrokom, da je ne postavimo samo za šipo.  

»Kadar naša dejanja vplivajo na dobrobit drugih, se moramo zavedati odgovornosti, ki jo nosimo kot posamezniki,« še dodaja. Zgodovina, ki se je učimo v šolah služi za linearni pregled dogodkov v preteklosti. Muzeji imajo drugačno vlogo. V muzeju lažje prepoznamo težave ljudi v nekem obdobju, kaj se je dogajalo, kaj ni bilo dobro, pravi Dokl: » Lažje se stopiš z nekim okoljem, časom. Prepoznaš, da so neke prakse za ljudi škodljive in da so se v preteklosti izkazale za slabe.«

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice