Ob 125-letnici rojstva pionirja vesoljske tehnike Hermana Potočnika Noordunga so razkrili ploščo, ki krasi pročelje njegovega bivšega doma.

Na Poštni ulici, pravzaprav ob njenem vhodu, pa so na pročelje poštne palače namestili spominsko ploščo, s katero so počastili slovenskega pionirja astronavtike oziroma kozmonavtike Hermana Potočnika Noordunga. Na slovesnosti so se pridružili tudi mariborski župan Andrej Fištravec, član poslovodstva Pošte Slovenije Andrej Rihtar in namestnik Antona Peršaka, ministra za kulturo .

»Prav je, da na rojstva ne pozabljamo in prav je, da rojstva slavimo tam, kjer so se tudi v resnici zgodila. Maribor je mesto, kjer se je rodilo veliko pomembnih Evropejcev in svetovljanov, ampak kot je bilo rečeno na koncu – včasih zaradi svoje posebne majhne zgodovine, ki jo živimo, na to kar rajši pozabimo, kot pa da bi se s tem soočali in v resnici srečali. Herman Potočnik Noordung je inspirativna osebnost našega mesta in ob prebiranju na prvi pogled tehnične knjige je v meni kar plapolalo – ne samo kri, ampak misli na vse mogoče. Upam, da bo veliko Mariborčanov, Slovencev in Evropejcev znova odšlo prebirat Hermana Potočnika in ob tem sodelovalo pri kreiranju lepšega sveta, ki ne bo prišel jutri, ampak bo začel živeti danes v naših prostorih,« je pred spominsko ploščo nagovoril zbrane župan Fištravec.

Minilo je 125 od rojstva Hermana Potočnika Noordunga

Oče Hermana Potočnika je umrl leta 1894, zato se je mati s tremi otroki preselila v Maribor k svoji mami. Kot vdova po vojnem veteranu je dobila v najem novo stanovanje v drugem nadstropju leta 1894 zgrajene palače na vogalu Poštne ulice, tako je Herman preživljal svoja otroška leta prav tam. V štajerskem mestu je zaključil tudi petletno deško šolo, nato pa se je preselil v mesto pri Dunaju, kjer je obiskoval nižjo realko in prebival v internatu. Stric, ki je bil generalmajor, mu je najverjetneje omogočil študij na vojaški tehniški akademiji v Mödlingu pri Dunaju, kjer je študiral med letoma 1910 in 1913, in tako je postal inženirski poročnik. 

Kot strokovnjak za mostovne in železniške gradnje je deloval v Galiciji, Srbiji, Bosni, na soški fronti in ob Piavi, ker pa se zbolel za jetiko, so ga leta 1919 upokojili s stotniškim činom. Takrat je pričel s študijem elektrotehnike in strojništva na Tehniški univerzi na Dunaju, kjer je absolviral leta 1922 in čez tri leta postal specialist za raketno tehniko.

Preostala štiri leta se je posvetil načrtovanju prodora v vesolje in o tem napisal tudi knjigo Problem vožnje po vesolju - raketni motor, ki velja za eno temeljnih del prve generacije raziskovalcev vesolja. Knjigo so uvrstili med deset najpomembnejših strokovnih del na področju raziskav vesolja in vesoljskih tehnologij na svetovni ravni od konca 19. stoletja in do začetka druge svetovne vojne. Knjigo je napisal namreč 30 let prej, preden se je vesoljska in letalska tehnologija razvila do te mere, da jo je bilo mogoče uporabiti za letalske prevoze.

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice