Slika je simbolična.
»A. če si na socialnih omrežjih naletel na to pismo, veš da pišem tvoja mami. Kadarkoli se lahko vrneš domov, sedaj živim v babičinem starem stanovanju, nimam več mucke Neli, ampak novo. Vedno bom tvoja mami in pomagala ti bom.«

Humanitarček se je z aprilom pridružil akciji Nacionalnega inštituta za zdravje #nulazdravodofula, ki poteka pod projektom SOPA - Skupaj za odgovoren odnos do pitja alkohola. 

Ena od ambasadork je tudi lanska Slovenka leta, sicer nevrologinja in aktivistka, predsednica društva Humanitarček Ninna Kozorog. S pristopom SOPA želijo zmanjšati in odpraviti posledice prekomernega pitja alkohola ter vzpostaviti odgovoren odnos do alkohola. 

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje letno zaradi alkohola umre 650 ljudi, 43 odstotkov pa jih pije prekomerno. 

V štirih letih projekta so doslej na terenu preko izvajanja pilota v zdravstvenih domovih in centrih za socialno delo in s pomočjo nevladnih organizacij in uradov zavoda za zaposlovanje v Sloveniji neposredno nagovorili skoraj 50.000 ljudi, upoštevajoč medijske kampanje pa še več. 

Preko 300 strokovnjakov iz zdravstvenega in socialnega sektorja je v okviru svojega dela v ambulantah in uradih za socialno delo nagovorilo preko 32.000 odraslih prebivalcev Slovenije.

Od tega je več kot 22.000 oseb privolilo v sodelovanje, preko 4000 teh je bilo obravnavanih zaradi čezmernega pitja alkohola, ki ga želijo na SOPA zmanjšati ali povsem zajeziti. 

Humanitarček se je akciji pridružil s svojimi podporniki in zgodbami ljudi, ki v okviru akcije razgaljajo zgodbe, ki jih piše alkohol. 

Tudi zgodbo ženske, ki išče svojega sina ... Objavljamo jo v celoti.

»Nimam lepe slike, ki bi vam jo poslala, saj so vsi spomini, ki me spominjajo na alkohol globoko zapisane v moj spomin in jih nobena slika z naravo ali tortico ne more izbrisati, čeprav vem, da ste mislili dobronamerno.

Lahko bi vam pa poslala mojo sliko, kjer imam šivano arkado, da moram nositi frufru kot opomin na alkohol. Naj vam povem mojo zgodbo, da boste razumeli. Pišem vam glede akcije #nulazdravodofula, ki me je nagovorila in sem se odločila, da vam pišem. Akcija brez alkohola se mi zdi bolj neživljenjska kot tale. 

Sem povsem povprečna ženska, s povprečno službo, tik pred upokojitvijo na banki. Zaslužim dovolj za preživetje, nisem ne debela, ne suha. Pač povprečna. Kot mladenka sem spoznala prijetnega moškega, s katerim sva si bila takoj všeč. Lahko bi rekli, da je bila ljubezen na prvi pogled. Bil je priden fant, delal je na gradbiščih. 

Domov je prihajal utrujen, zato sem mu pogosto zvečer tudi sama prinesla kakšno pivo, da se je sprostil po dolgem dnevu. Nisem ga jemala kot alkoholika. Čeprav je njegov oče bil. Šele čez leta sem izvedela, da je včasih tudi razbijal v teh fazah doma. 

Rodil se nama je sin in ko je šel v malo šolo, je mož izgubil službo. Šele čez leta sem izvedela, da je bil problem v tem, da je pil med delom. Takrat so bili krivi šefi, sodelavci in kriza. 

Ostajal je doma, ko sem prišla z malim iz službe in vrtcev je smrdelo po cigaretah in postanem švicu. Cel dan je gledal televizijo, pa kadil. Sem mislila, da je depresija, da bo minilo. Pa ni in ni. Že za jutranjo kavo si je poleg cigarete natočil malo za pogum. Koliko je spil čez dan, ne vem več. 

Nekje je potem neko družbo pod blokom spoznal istih, kot je bil on, ki se jim je bojda dogodila krivica in so bili odpuščeni po krivici. Mi je rekel, da bodo našli način, da najdejo službe nazaj. Ampak kako bi mu rekla, da se moraš za to malo urediti, spraviti vred, poslati kako prošnjo. 

Več, kot je pil, bolj je bil nesramen do mene in do sina. Zmerjal me je, da sem se zredila, da sem zapuščena. Sram ga je bilo, da sem njegova žena. Takrat sem nas trudila preživeti in res nisem za frizerja in obleke razmetavala denarja. Nisem pa hodila raztrgana, umazana okrog. 

Ni se nikoli vprašal, če je mogoče pa mene sram njega. Veste, vedno sem mrzila ženske, ki so se dovolile pretepati in sem se spraševala, kaj je narobe z njimi. Danes pa me je sram priznati, da je sem bila ena od tistih. Ne vem točno, kako to postaneš. Samo vem, da me je najprej focknil za premrzlo večerjo, potem je šlo samo navzdol. 

Ne spomnim se več, da bi se kdaj z menoj pogovarjal normalno in mirno. Spal pa je tako samo v dnevni sobi, ker je ponoči hodil ven in prišel nazaj zjutraj, ko sva vstala s sinom. Sem razmišljala dolgo, da se odselim, ampak se mi je v srcu smilil. Sem imela vedno pred očmi fanta, ki sem ga spoznala in je bil nežen, prijazen. Našla sem vedno izgovore za njega. 

Prala sem njegove pobruhane puloverje, pred službo spucala, kar je pokozlal kavč. Tepih, ki nama ga je dala moja mama za poročno darilo, sem morala dati stran, ker je tako smrdel po kislem. Pa sem ga nevemkolikokrat oprala. Za čistilnico pa nisem imela denarja. Sem raje sinu kupila šolske potrebščine. 

Ne morem reči, da me je fejst pretepal. Ampak danes vem, da ni fejst in ne fejst. Vsak pretep je preveč. Enkrat mi je pa v jezi vrgel pepelnik v glavo. Ni me mislil zadeti, ampak me je. Od takrat imam brazgotino.

Ko je bil najin sin star 16 let, sem ga dobila doma v postelji pijanega sredi dneva. Ni šel v šolo, ker je en dan prej dobil kol pri matematiki. Mož mi ni bil v pomoč, sinu pa nisem mogla pomagati. 

Takrat so mi vsi rekli, da naj ne delam panike z alkoholom, da to ni nič takega. Ampak mene je skrbelo, da bo kot oče. Starši od moža so rekli, da sem paničar. Moja mama mi je edina pomagala. Takrat mi je rekla svetovalna delovka na šoli, da se vsakemu zgodi kdaj pa kdaj. Mojemu sinu se je to res zgodilo potem, skoraj vsaki dan.

Zapil se je. Srednjo šolo je komaj naredil. Se mi zdi, da so mu malo pogledali čez prste v šoli zaradi mene, ker so poznali situacijo. Ko je bil star 18 let, sem mu povedala, da se bom od njegovega očeta odselila. Od njega nisem več imela nič, samo stroške. Za trisobno stanovanje pa nisem mogla plačevati. On je dobival socialko, ampak jo je zapil. Začel je prodajati cigarete in rabljene avtoradie. Sem vedela, da se bo to slabo končalo, zato sem želela iti. 

Našla sem si enosobno stanovanje pa šla tja, poleg tega sem bila bližje mami, ki je ostala sama in sem ji lahko malo pomagala. Njegov oče je nekak v tistem času umrl zaradi ciroze jeter, čisto rumen je bil na koncu. Še danes ne vem, ali je bilo to napačno ali ne, da sem šla. 

Sin bi moral z menoj, samo je bilo malo izven Ljubljane, pa je hotel ostati tam, ker je imel prijatelje. Dovolila sem mu, saj je bil polnoleten. V enem letu se je spremenil, ni več niti na kosila hodil domov, včasih je prišel k babici, dokler ni umrla. Ampak ona je želela, da je trezen, ga je vedno zavohala, zato je nehal hoditi.

Jaz sem mu dajala denar, ampak delal pa ni. V veliko društev sem ga hotela vključiti, takrat mi je bilo že vseeno za sram in kaj si ljudje mislijo, samo pomagati sem mu želela.

Za moža sem vedela, da ni mogel več stanovanja plačevati. S čim le, če pa je vse zapil. Je kmalu se selil v neko manjše, pa k svoji mami, potem pa ne vem kam. Vem pa, da je na koncu bil pri Kraljih ulice, so mu probali pomagati, da ne bi na cesti bil. Ampak vem, kako je bil trmast.

Veste, umrl je lani, pa sem to zvedela šele čez par mesecev, ko so me klicali na sodišče, ker je imel neke dolgove, midva pa sva bila še vedno poročena. Takrat sem tudi zadnjič objela sina. Vidim ga sedaj včasih, ko grem po Ljubljani. Niti ne vem, če me prepozna, dam mu denar. Zdaj vem, da za več kot samo alkohol. Včasih se mi nasmeji nazaj, ampak vedno bolj me spominja na moža. Vedno se bi lahko vrnil k meni domov, ampak mislim, da noče.

Veste, mene je bilo dolgo sram zaradi moža. Ker se mi zdi, da je alkohol del naše družbe, pa da si že malo čuden, če ne spiješ kozarca vina, kakega piva ali malo žganega. Ampak jaz sem na svoji koži občutila, kako je, ko to postane preveč in ti uniči življenje. Vsi mislijo, da lahko nehajo pit, ampak nihče v resnici ne more. Ni to, da sama ne bi spila nič. 

Kdaj pa kdaj si privoščim kozarček vina, ampak več pa ne, ker se zavedam, kako spremeni karakter. Prav je, da se ljudje o tem pogovarjajo in se ne obrnejo stran. Ti imaš lahko človeka še tako rad, pa ga alkohol spremeni do nerazpoznavnosti in sploh ni nujno imeti velikega razloga. Moj mož ni bil edini, ki je zgubil službo in danes se sprašujem, kaj bi morala drugače, da bi si našel drugo in se ne zapil. A pshiologinja, kamor hodim mi je rekla, da je za svoje življenje odgovoren vsak sam. To je res. Si pa odgovoren tudi za življenja drugih. 

Moj mož je meni pustil velike dolgove, ki jih sedaj odplačujem, pa bi lahko lepo živela na ta leta. Tudi sinu ni bil zgled, mogoče mu tudi jaz nisem bila.

Zato vam tudi pišem to pismo. Lahko ga objavite ali pa ne. Prosim samo, da ne objavite mojega celega imena, saj je Ljubljana majhna. Želim si, da bi prejela eno od vaših nagrad, predvsem cimetove rolice. Pa ne zase, ker jih sama ne jem. Ampak ker bi jih podarila Kraljem ulice v zahvalo za vse, kar delajo za ljudi na cesti v Ljubljani. 

Sama vam povem, da je delati z alkoholiki neznosno težko, ampak vi to verjetno veste še bolj kot jaz. 

Zahvaljujem se za to akcijo, morda pa koga opogumi, da še pravi čas spremeni način razmišljanja.«

Andrejka

Na Humanitarčku pojasnjujejo, da so ženski ponudili pravno pomoč in ji bodo po pravni poti pomagali eliminirati moževe dolgove.

Ko pa so jo zaprosili za dovoljenje za objavo njenega pisanja, jih je prosila troje:

  • da njeno ime spremenijo v Andrejka,
  • da se v njenem imenu zahvalijo Kraljem ulice,
  • in da ji pomagajo najti sina.

»A. če si na socialnih omrežjih naletel na to pismo, veš, da pišem tvoja mami. Kadarkoli se lahko vrneš domov, sedaj živim v babičinem starem stanovanju, nimam več mucke Neli, ampak novo. Vedno bom tvoja mami in pomagala ti bom. Ampak ne morem pa te prisiliti v nekaj, kar nočeš sam. Nisva imela lahkega življenja, ampak ni ga še konec. Pridi kadarkoli, postelja te čaka, vsak teden ti operem posteljnino, če bi prišel, v skrinji pa je meso za pohančka. Mami te bo vedno imela rada.«

S spleta

Komentarji (1)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
Zikollino (nepreverjen)

Andrejka ... vsa čast ... ne zmore vsak ... vse dobro ... upam, da rešite sina ... lp

Starejše novice