Jeza, boj za preživetje in neurejene družinske razmere. Le vprašanje je, kdaj bo počilo. Kako razumeti nasilje, ki se pojavlja med nami in zakaj ga je vedno več?

Iz vodilnih mest v statistiki samomorilnosti se očitno vedno bolj začenjamo približevati vrhu statistkam umorov. Vsekakor novice mainstream medijev odmevajo v prijetne večere, ko jih večina pogleda večerni dnevnik – umor pritegne zanimanje, kratko pozornost, vzbudi naslednji pogovor z sodelavci, kjer se povzame zgodbo takšne ali drugačne družine, partnerstva ali celo prijateljstva, ki se je na koncu tako tragično končalo. 

Polemiziranje o »krivcih« in »žrtvah«, o družbi, v kateri živimo je čudovit način, da se znebimo vsaj malo lastnih frustracij, a le ko bi na koncu pristali pri nas samih, saj smo tudi mi del ravno te družbe, ki to nasilje posredno ustvarja.

Kaj se skriva za nasiljem?

V osnovi se za nasiljem in izražanjem agresije, vedno skriva čustvo jeze. Kadar posameznik ni zmožen izražati jeze na konstruktiven način, jo začne potlačevati. Čustva jeze se začnejo kopičiti in takrat lahko govorimo še samo o vprašanju časa kdaj in kako, se bo ta nakopičena jeza izrazila skozi agresijo do sebe ali do drugih.

Če želimo ta proces razumeti, moramo pogledati otroški razvoj. Čustev jeze večina staršev ne dopušča, že majhna odklanjanja – kot je otroški upor - starši kaznujejo in označijo kot negativno vedenje. Nekako se zdi, kot da čustva jeze in celo agresije ne smejo obstajati v pridnem in lepo vzgojenem otroku, seveda takšnega otroka si vsi starši želijo. 

Tako se otrok nauči, da je to čustvo prepovedano, mora ga skrivati ali ga celo nezavedno preoblikovati v neko drugo vedenje, ki je sprejemljivo in mu dopušča vsaj malo izražanja, tega tako močnega čustva. Agresija se tako lahko obrne vase ali navzven proti drugim, kadar je obrnjena vase, lahko povzroči številne bolezni od depresivnih stanj do samouničevalnih dejanj - zasvojenost, samopoškodovalno vedenje in najhujši konec, kot je samomor. Kadar se pa obrne navzven, govorimo o nasilju, nakopičena jeza se tako lahko sprosti v obliki blagih ali hudih fizičnih izpadov agresivnosti, ki lahko imajo usodne posledice.

Slovenci - priden in podredljiv narod. Pa smo res?

Če pogledamo kulturni kontekst Slovencev, smo ravno znani po tem, da smo podredljivi in pridni. Slovenci smo skozi zgodovino vedno bili nekje podrejeni, to se nakazuje še v zelo ohranjeni psihološki dinamiki potlačevnja čustev jeze, ki je zgoraj opisan, lahko bi ga označili kot izrazitejšo potezo tipičnega Slovenca. 

Upreti se je za nas kot narod vedno pomenilo grožnjo, zato jeza nikakor ni bila že na kolektivni ravni dovoljena. Vsekakor se časi spreminjajo in kolektivni družben red se iz generacij v generacije transformira, vedno bolj je opažati tudi ravno nasproti pol, iz preveč rigidnih mej je vzgoja postala popolnoma brez omejitev, kjer so čustva jeze in agresije bila dovoljena v prevelikih mejah, nista bila prevzgojena v družbeno sprejemljivo obliko, kjer je nujen razvoj empatije. 

Tukaj otrok in pozneje odrasli človek ne pozna meja in ni sposoben ozavestiti njegovih destruktivnih moči jeze, kadar je obrnjena v drugega, kar ima lahko nevarne posledice, lahko vodi celo v sadistične sfere, kjer posameznik uživa v izvajanju agresije nad drugim. Žal ena in druga vzgojna skrajnost vodita v enak rezultat, kateremu smo te dni priča v medijih.

Ne le vzgoja, na agresijo vpliva tudi socialno-ekonomsko okolje

Vzgoja je poglaviten faktor pri formiranju zdrave uravnovešene osebnosti, vsekakor pa na vzgajanje vplivajo številni faktorji, kot so socialno-ekonomsko okolje, v katerem človek živi. Večja je frustracija v človeku, z več agresivni čustvi se mora posameznik spopadati, večja je verjetnost impulzivnih dejanj. Kadar ima človek že v osnovi težave z izražanjem jeze in se še ob tem bori za preživetje ali vsaj nek normalen družben status, ob tem pa ima še neurejene družinske odnose, je samo vprašanje, kje bo počilo.

Kadar struno damo pod prevelik pritisk, se bo strgala. Tako nekako lahko tudi razumemo nasilje in dogajanje, ki se poraja trenutno okrog nas. Periferna območja Slovenije so ravno zaradi socialno-ekonomskega stanja, še očitno sedaj bolj na udaru. Povečano je nasilje v družinah, pa tudi zunaj nje.

Skrb zbujajoče dogajanje samo po sebi kliče, da se morajo zgoditi večje sistemske spremembe, na vzgojno-izobraževalnem nivoju, socialno-ekonomskem in pa predvsem na področju duševnega zdravja in psihohiginene, saj posamezniki dobijo premalo podpore, ob čustveno kriznih stanjih, ki so po večini razlog za številne tragedije.

Eva Kokol, psihoterapevtka
spezializantka psihoanalitične psihoterapije/dipl. iz psihoterapevtskih znanosti

S spleta

Komentarji (2)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kakšne barve je sonce?

Mi ro J. (nepreverjen)

Stvar je v PRAVNI DRŽAVI, ki to ni. Država dela neumnosti, policija in sodstvo delajo po sistemu LUD JEBE ZBUNJENOG in vse to daje zgled narodu ki je začel stvari urejati po svoje. Enostavno.

Koba (nepreverjen)

Če na leto sešteješ vse nasilne smrti in ti ne da misliti, potem je nekaj zelo narobe. Ampak, ker večina tega ne naredi, gremo lepo naprej proti "čadistanu".

Starejše novice