Fritz Friedriger in Maks Czeike, pozabljena arhitekta, sta ključna za današnji izgled mesta.

Maribor je današnjo podobo (če odmislimo novonastale trgovske centre v zadnjih letih) dobil ob koncu 19. in v prvih letih 20. stoletja. Dve stoletji stara bogata stavbna zgodovina je doprinos dveh zaslužnih arhitektov, ki sta živela in ustvarjala v Mariboru, čeprav ju mesto nikoli ni priznalo za svoja. Fritz Friedriger in Maks Czeike sta ključna akterja za današnji izgled mesta, a skorajda pozabljena. Razloge za to lahko pripišemo času, v katerem sta živela, in njunemu poreklu – oba sta namreč bila Nemca. Njun opus je izjemen. Brez njiju ne bi bilo marsikatere vile, ob kateri nam še danes zastane dih, mariborskega kopališča, kjer poleti uživamo, niti glavnega (oziroma med domačini poimenovanega) »starega« mostu.

Arhitekt Fritz Friedriger

Transilvanski Nemec za štajersko prestolnico ni pomemben le kot arhitekt, temveč tudi kot stavbenik in graditelj, občinski svetnik in vodja regulacijskega načrta Maribora. Fritz Friedriger je bil v Mariboru dejaven med leti 1891 in 1913, njegova dela pa najdemo skorajda na vsakem koraku po Mariboru. Sodeloval je tudi pri izgradnji novega državnega mostu na trasi Gosposka ulica–Glavni trg.

Baroničina hiša - biser secesijskega oblikovanja

V zgodnjem obdobju ustvarjanja so nastajala predvsem dela pod vplivom dunajske šole z neoklasicističnimi, neorenesančnimi in neobaročnimi elementi. Stavbe v kasnejših obdobjih že odražajo dunajski vpliv secesije. Najpomembnejši stavbi sta zagotovo Baroničina vila in vila Transilvanija, pomembne pa so tudi meščanske hiše na Mladinski 33 in 34, Partizanski 77, ulici Heroja Staneta 18, Kajuhovi 12 … Eden najlepših in najčistejših primerov secesijske stavbe, sploh po prenovi leta 2015, je modra lepotica na križišču Smetanove in Prežihove ulice. V njeni notranjosti so svoj prostor dobili študentje UM FERI-ja za raziskovalne in študijske namene. 

Vojna, osip naročil in izgnanstvo

Po letu 1910 je Friedriger postavil še nekaj tako imenovanih vil z zalomljenimi štirikapnicami, sledil je zaton njegovega ustvarjalnega obdobja, ki sta mu botrovala začetek prve svetovne vojne in osip naročil. Po vojni leta 1918 kot nemškogovoreči ni bil več zaželen.

Arhitekt Maks Czeike

O češkem Nemcu je znanega zelo malo, saj je o njem ohranjenih izjemno malo pisnih virov. Neznana sta čas Czeikejevega prihoda v Maribor in povod zanj. Neizpodbitno dejstvo pa je, da je s svojim delom pomembno zaznamoval podobo mesta med leti 1910 in 1937. Zapustil je okoli štirideset objektov, med katerimi prevladujejo družinske vile in večstanovanjske zgradbe, poslovno-stanovanjski objekti, gospodarski objekti, načrti za kapele in cerkve. Veliko se je ukvarjal z reševanjem tehničnih in urbanističnih vprašanj. Izdelal je načrt urbanistične ureditve Koroške četrti (skupaj z Jožetom Jelencem) in načrt neizvedene regulacije Magdalenskega trga. 

Brez mariborskega otoka ni poletja v mestu

Czeikeju gre zahvala za ureditev bazenov na mestnem kopališču Mariborski otok, največjemu javnemu projektu na Štajerskem. Po njegovih načrtih je urejeno pokopališče na Pobrežju z opečnatimi arkadami, njegovi načrti pa so služili tudi za preureditev Langerjeve vile v otroško dnevno zavetišče. Z mojstrom slovenske arhitekture Jožetom Plečnikom sta leta 1932 preuredila jezuitsko kapelo v Magdalenskem predmestju, leta 1935 pa sta sodelovala pri osvetlitvi frančiškanske cerkve.

Ob koncu druge svetovne vojne ga je takratna oblast zaradi nemškega rodu usmrtila. 

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice