Foto: Osebni arhiv Rebeke Potočnik
Mesec oktober je mednarodni mesec osveščanja o najpogostejši obliki raka pri ženskah – raku dojk. V Sloveniji vsako leto za rakom dojk zboli več kot 1300 žensk in okoli deset moških.

Rak dojk je dobro ozdravljiv, le če je odkrit dovolj zgodaj, a za tovrstno boleznijo v Sloveniji letno umre več kot 400 žensk in nekaj moških. Rebeka Potočnik je ena mnogih žensk v Sloveniji, ki so ji diagnosticirali raka na dojki pri komaj 31. letih.

Ko je prenehala z dojenjem, takrat šele 10-mesečnega sina, ima tudi leto starejšo hčerko, se je odločila za pregled, ki je pokazal raka na dojki. »Takrat, ko se ti to zgodi, se ti vse postavi na glavo. Ne zmoreš racionalno razmišljati. Greš v totalno neznan kaos,« nam pove Rebeka in doda: »Danes, ko gledam nazaj, skozi sam poroces zdravljenja, sem mnenja, da je trenutek, ko prideš do zdravnika, zelo pomemben. On te mora pomiriti in ti dati vse odgovore na tvoja vprašanja. Soočiti te mora z diagnozo in ti povedati, kaj te lahko doleti v najslabšem primeru. Prvi stik, ki ga ima bolnik z zdravnikom je še posebej pomemben, zaupati mu moramo. 

Rebeka tega v Mariboru ni doživela, zato se je odpravila po drugo mnenje v Ljubljano: »Bolniki in bolnice se velikorat ne zavedajo, da imamo pravico do drugega mnenja. Na Onkološkem inštitutu Ljubljana, sem naletela na dobrega kirurga. Ko je pregledal moje izvide, mi je odgovoril na vsa moja vprašanja in me pomiril.«

Kot bi vsaka mama, je tudi Rebeka, ko so ji diagnosticirali raka, najprej pomislila na svoje otroke in je zdravniku dejala: »Meni se to ne more zgoditi, imam dva majhna otroka.« Zdravnik je takrat vedel, katere besede mora izbrati, da je mlada Štajerka lahko začela svojo največjo bitko v življenju: »Ne zaradi otrok, Rebeka, vi kot dobra mama, morate zdaj misliti nase.« 

Rebeka se spominja in vsem ženskam, ki prestajajo enako tragedijo življenja, svetuje: »V času premagovanja bolezni se moraš, naj se sliši še tako egoistično, poglobiti sam vase in se nehati ukvarjati s tem, da je kdorkoli kriv za to, kaj se ti je zgodilo, potrebno se je soočiti s trenutno situacijo se prepustiti in zaupati zdravnikom.«

V času zdravljenja je prestala šest kemoterapij in trideset obsevanj, hormonsko zdravljenje pa traja še danes – teče namreč že deveto leto, odkar so ji diagnosticirali raka. Ob vsem tem Rebeki ne zmanjka smisla za humor in doda: »Dobila sem all inclusive paket na onkološkem.«

»Na eni točki sem bila kot rastlina.«

Kemoterapije se izvajajo na štiri tedne in na vsako bolnico imajo različne stranske učinke. Rebeka je, žal, imela zelo močne stranske učinke: »Vmes pridejo trenutki, ko misliš, da ne boš zmogel. Na eni točki sem bila kot rastlina. Nisem bila sposobna pobožati otroka, ki je prišel k meni v posteljo. To so bili zame najtežji trenutki.«

Rebeka je vse življenje imela dolge lase in trenutek, ko si jih je morala obriti, je bil nepredstavljivo boleč: »Izguba las je bila zame veliko težja kot soočenje s tem, da mi bodo odstranili dojko«. Čeprav je Rebeka imela štiri lasulje vseh dolžin in barv, ni nosila nobene: »Zdelo se mi je, da to nisem jaz, bolezni nikoli nisem skrivala. Nikoli nisem nosila lasulje, ampak le kapico.«

Poguma ji ni zmanjkalo: Preventivna odstranitev desne dojke in jajčnikov

V času operacije, ko so ji ostranili levo dojko, se je Rebeka odločila za genske teste. Gre za teste, ki pokažejo ali gre za mutacijo gena v družini. Obstajata dve obliki: BRCA1 in BRCA2. Veliko žensk se s pomočjo pozitivnih rezultatov genskih testov odloči za preventivne posege. 

Po operaciji so Rebeki opravili genske teste in izkazalo se je, da je njen rak hormonsko 100-odstotno odvisen rak, obenem je tudi nosilka gena BRCA2. Zato se je Rebeka odločila za preventivno odstranitev desne dojke in jajčnikov – to pomeni umetno menopavzo pri 31. letih. Sledila je rekonstrukcija dojk, za kar se bolnice s podobnimi posegi odločajo v velikem odstotku.

Oče, ki ga Rebeka opiše kot »moralnega zmagovalca svoje zgodbe« ji je bil v največjo oporo. Ko danes pogleda na svoje življenje 'pred rakom' opaža veliko razliko: »Danes se veliko bolj poglabljam sama vase. Prej si nisem znala vzeti časa zase. V prvi vrsti sem bila mama, vse ostalo je imelo prednost pred mano. Po bolezni si vzamem čas zase«.

Aktivna je v združenju Europa Donna. Gre za samostojno, neodvisno in neprofitno organizacijo. Povezuje zdrave ženske in bolnice z rakom dojk ali rakom rodil. »Začela sem z redno telesno vadbo že med zdravljenjem, a s krajšimi intervali. Kaj hitro sem ugotovila, koliko manj stranskih učinkov po kemoterapiji občutim, če se redno, a vseeno zmerno, ukvarjam s športom.«

V združenju Europa Donna Rebeka vodi sekcijo za gibanje in šport, ki danes šteje že več kot 140 članic: »Ugotavljamo, da vse te aktivnosti dobro vplivajo na ženske, ki se, žal, morajo soočiti s to diagnozo.«

V času prve kemoterapije je izdala knjigo

Med zdravljenjem je pogrešala veliko stvari: »Največjo manjko sem čutila v psihosocialni podpori. Zdravniki zaradi svoje narave dela ne zmorejo psihosocialne obravnave, to pa sem sploh v začeku procesa zdravljenja pogrešala. Ta del sem jaz dobila v združenju Europa Donna. Tukaj sem srečala punce, ki so takšne situacije že prestale in dobila informacije s prve roke.«

Ob tem pa Rebeka ne izpusti: »V času zdravljenja sem se morala preusmeriti svoje misli. Poiskati sem morala nekaj, kar bo moj nov fokus. Izdala sem svojo prvo slikanico za otroke. Napisala sem jo že leto prej, a nikoli ni bilo časa, da bi knjigo ilustrirala in izdala.« V času prve kemoterapije je izdala knjigo in jo tudi predstavila. Leta 2014 je sledila izdaja druge slikanice Fridine dobre misli in letos tretja slikanica z naslovom Frida se zaljubi.

A vsaka zgodba po diagnozi rak dojk nima srečnega konca. Rebeka je v teh letih izgubila kar nekaj prijateljic, ki bolezni niso premagale. Pravi, da se je z boleznijo na novo rodila in s tem spremenila svoj način življenja: »Z boleznijo sem dobila Frido, ki je, jaz temu tako pravim, moj tretji otrok, 'dobila' sem Europo Donno in z njo športno sekcijo. Moj sistem vrednot se je spremenil. Zdaj več ni pomembno ali bo perilo zlikano, ali bo v kuhinji vse pospravljeno, znam si vzeti čas zase, za moje tibetanske vaje ali tek v naravi. Tega prej nisem znala.«

Rebeka, ki je sicer, kot ste po prebranem lahko že ugotovili, zelo pozitivna in optimistična oseba, še dodaja: »Bolezen mi je ogromno vzela, veliko pa mi je tudi dala. Primankljaj, ki sem ga začutila v petih, šestih letih zdravljenja, dobivam nazaj – z vsemi novimi priložnostmi, ki se mi ponujajo. Vse se vrti, tako kot si želim. Izpopolnjujem se na področjih, za katera sem si prej mislila, da jih nikoli več ne bom  zmogla uresničiti.«

Eva Božič

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice