Je doma res najlepše? Dominika in Igor Osvald nista bila prepričana, zato sta se odpravila na triletno popotovanje po svetu, iz katerega se nista vrnila sedem let.

Vas je kdaj zamikalo, da bi pustili službo ter se odpravili na pot po svetu? Dominika in Igor Osvald sta se odločila za takšno pot. Pustila sta službi in se odpravila na pot okoli sveta. Začela sta leta 2005 v Istanbulu, pot pa sta končala v Kairu leta 2011. O njuni poti je Dominika napisala tudi knjigo Enosmerna vozovnica.

Takšne odločitve pa vplivajo tudi na sorodnike in prijatelje. »Pravzaprav je največji šok vedno za starše, čeprav po malem že slišijo, kakšne imaš ideje in načrte, potem pa vseeno ko poveš da greš, so seveda žalostni. Ampak so hitro preboleli. Prijatelji pa so tako vedeli, da sva malo »nora«, da rada potujeva, da delava vse v tej smeri in da če le imava možnost potujeva in greva nekam. Ampak to naju je vedno preveč stalo, zato sva takrat rekla, zdaj pa greva za dlje časa,« še dodaja Dominika.

Stroški so približno enaki kot če bi živela doma

Kot ugotavljata sogovornika, so stroški skoraj isti, kot bi jih imela, če bi ostala doma. Seveda pa sta sama načrtno izbirala cenejše države ter spala in potovala s čim manj stroški.

Popotnika sta potovala tudi v Avstralijo, v kateri sta, kot opisujeta v knjigi, morala poprijeti za delo, da sta si pokrila nekatere stroške. »Edina država, ki je bila dražja kot Slovenija je bila Avstralija, medtem ko sva vse ostale države namensko izbirala, da so cenejše in tudi zaradi tega, ker so za naju nerazvite države bistveno bolj zanimive. Zaradi tega, ker tam ne potuješ samo po prostoru, potuješ tudi po času. Vračaš se stoletja, včasih celo tisočletja nazaj. Proračun, s katerim ti ljudje preživijo tam en mesec, je seveda bistveno nižji kot tukaj, in zato se mora tudi tebi iziti s takim proračunom oziroma lahko tudi z malenkost višjim, ampak še vedno je to bistveno ceneje kot v Sloveniji. Zdaj, ko živiva v Sloveniji, to je drago, to je luksuz. Potovanje je poceni, glede na to, katero destinacijo si izbereš. Seveda, lahko potuješ vsepovsod na visoki nogi, lahko pa potuješ nizkoproračunsko in midva sva tako potovala,« razlaga Igor.

Dominika pojasnjuje, kako lahko privarčuješ na takšnih poteh. »Sam si moraš organizirati, da ne boš hodil na kavice in drage hotele, ampak boš na ulici pil čaj z domačini, ki stane 10 ali 20 centov in gledal življenje na cesti, namesto da greš v luksuzne hotele. Nekaterim to ustreza, nama pa ne,« še dodaja Dominika.

V Tibet sta potovala kar 52 ur

Dominika in Igor sta uporabljala večinoma javni prevoz. Vozila sta se z vlaki, avtobusi, rikšami. Njuna najdaljša vožnja je bila vožnja v Tibet, v katerega sta vstopila ilegalno. Naporna vožnja z avtobusom v Tibet je trajala več kot dva dneva.

Avtobusi pa se precej razlikujejo od teh, ki smo jih vajeni pri nas. »To je bil avtobus spalnik, kar se pri nas sliši fantastično, ampak to je kitajski spalnik. Torej, zelo kratke postelje, vsi tesno skupaj in ljudje tam izredno radi pljuvajo. In ko je toplo, se pljuva skozi okno, ko pa je mrzlo se pljuva v plastične vrečke. In tiste vrečke so si obesili na stol. Tako, da je bilo to potovanje z dosti domačini, nama in z vrečkami pljuvkov,« smeje doda Igor.

Na poti srečala Tomaža Humarja

Popotnika sta v Pakistanu v jutranjih urah hodila proti baznemu kampu Nange Parbat, ko sta slišala helikopterje, kako rešujejo Tomaža Humarja z Rupalske stene.

Oba imata slovenskega alpinista v lepem spominu. »Zelo prijeten človek in takoj ko je zvedel, da sva Slovenca, je pritekel zraven in naju povabil na večerjo. Sva pa imela ta privilegij, da sva tam poslušala njegovo zgodbo reševanja,« še dodaja Igor.

Preživela napad orangutana

Na poti sta se srečala tudi s težavami, ki pa so se na srečo dobro končale. Nekajkrat so ju pestile zdravstvene težave, na poti iz Tibeta je Dominiko napadla skupina moških, v Južni Ameriki so ju poskušali oropati, v Indoneziji pa je Igorja napadla orangutanka: »Orangutani so osemkrat močnejši od človeka, torej nimaš možnosti, da se iztrgaš iz prijema, ti si igračka. In glede na to, da jaz nisem imel nobene poškodbe, nobene praske, je ona z mano delala kot z dojenčkom, nežno. Tako da sem jo dobro odnesel.« 

Njuna pot se nadaljuje

Njuna pot se je zaključila v Kairu, v mestu, kjer sta tudi izvedela, da je Dominika noseča. Trenutno živita v Mariboru s svojim sinom Kaiem, kjer med drugim, poučujeta Tai chi, ki sta se ga naučila na svoji poti. Na njuni spletni strani objavljata tudi zgodbe z novih potovanj. 

A Osvaldova še vedno potujeta. Sedaj se jima na njunih potovanjih pridruži tudi sin Kai. »Najlažje je potovati z otrokom do dveh let. Lani smo bili v Mjanmaru in na Tajskem in sva zraven vzela voziček, ker pač otrok čez dan potrebuje malo spanja in ne more narediti daljših razdalj peš in tudi nama je lažje, da ga peljeva. Poleg tega je v kaotični družbi, kjer je dovolj avtov in ljudi lažje z vozičkom. Voziček je bil takrat najpomembnejša oprema.«

Dominika in Igor še pojasnita, kakšna je razlika pred in po potovanju. »Naučila sva se ogromno o sebi in o svetu. Ko sva prišla domov, pravzaprav nisem mogla verjeti in razumeti, da sem lahko kdaj živela v tem okolju in ga jemala resno, v smislu, informacij, ki jih dobimo po televiziji. Midva sva videla nek realen svet, s pozitivnimi ter negativnimi in bolečimi stvarmi, še z večjo revščino, in videla sva tudi lepe stvari iz tistega sveta. Občutek imamo, da je v nekaterih državah vse slabo, samo negativno, vojna in umiranje. Saj v enem obdobju je bilo, ampak se ta obdobja menjujejo in so tudi napredna obdobja in razvoj.«

Popotnika se nista vrnila nazaj v rutino

Vprašanje, ki se nam postavlja je, ali sta se vrnila nazaj v delo, ki sta ga opravljala pred potovanjem. »Nisva šla nazaj v iste tirnice. Poslušati moraš samega sebe, če imaš neke interese v življenju, nič te ne sili, da bi opravljal samo eno stvar. To je sicer najbolj udobno, ampak si zelo nagrajen, če se lotiš še česa drugega, zaradi tega, ker ustrežeš samemu sebi in svojim željam. To potovanje  in življenje, ki ga živimo dalje, je bila za naju neka dodatna motivacija, ker neko delo, ki ga opravljaš deset let ali več, ti slej ko prej postane rutina. Nimaš več osnovnega izziva, ki je na začetku. Če se lotiš nečesa novega, si spet na nečem kreativnem,« še zaključi Igor.

Foto: Osebni arhiv Dominika in Igor Osvald

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice