Govorili smo z Mariborčanko, ki je spakirala kovčke in odšla k afriški deklici Adami. Deklici, ki ji je postala botra.

Kristina Rozman Lukić je žena, mama, sestra, sodelavka in predvsem ženska z ogromnim srcem. Julija letos je spakirala kovčke in se kot prostovoljka v okviru društva Za otroke sveta odpravila v daljno Gambijo.

»Šele ko brezpogojno dajemo, smo zares bogati,« jedrnato povzame svojo odločitev za pomoč afriškim otrokom.

Združila potovanje in humanitarno delo

Kristina se je s stanjem na črnem kontinentu natančneje seznanila konec lanskega leta, ko je postala botra afriški deklici Adami. Niti sama ne ve, kdaj točno se je začelo, vendar je bila želja po obisku Afrike iz dneva v dan močnejša. Zavedala se je, da ne bo mirna, če ne doživi te izkušnje. »Adama prihaja iz majhne države zahodne Afrike –Gambije. Društvo Za otroke sveta tam že tretje leto zapored organizira poletne tabore za prostovoljce. To je bila več kot odlična priložnost, da združim potovanje in humanitarno delo ter spoznam Adamo,« pripoveduje 36-letnica.

Trdno odločena, da mora odpotovati v Afriko, je Kristina z idejo seznanila svojo družino: »Mož je sprva odločno nasprotoval. Bilo ga je strah. Po temeljitem pogovoru je spremenil mnenje in podprl mojo odločitev. Sinova pa sta že iskala igrače in potrebščine, ki sta jih želela pokloniti otrokom na gambijskem podeželju.« 

Kakšni so bili prvi občutki ob prihodu v Afriko? 

Prvi sprejem otrok in lokalnih učiteljev je bil izredno čustven. Vsi so nas že nestrpno pričakovali. Naenkrat sem imela okoli sebe ogromno otrok in vsi so se me želeli dotakniti, biti v mojem naročju, pridobiti mojo pozornost. Večina prostovoljk nas ni mogla zadržati solza. Otroci in učiteljice so nam pripravili nastop. Verjeli ali ne, naučili so se celo nekaj slovenskih pesmic. 


Kako ste se znašli v vlogi učiteljice, kako je bil videti vaš dan? 

Naša učilnica je bil prazen, temen in vlažen prostor. Dobila sem razred otrok starih med osem in dvanajst let. Razlika v letih se je seveda poznala pri njihovem znanju. Učne ure sem zato poskušala narediti zanimive vsem. Dvakrat sem jih peljala tudi na izlet. Enkrat smo obiskali farmo, kjer so otroci imeli možnost spoznati, kako raste zelenjava, srečali so se z računalniškimi tablicami in se igrali z lego kockami. Drugič smo se peljali v fitnes center, kjer smo telovadili in igrali nogomet. Veliko smo peli, plesali in se igrali. Seveda pa sem se tudi jaz veliko naučila. O njihovih navadah, običajih, razmišljanju in iznajdljivosti. Z domačini sem komunicirala angleško. Angleški jezik je tudi uradni jezik v Gambiji. Poleg tega imajo še lokalne jezike: wolof, mandinko in fulščino. Naučila sem se nekaj besed v wolofu. Toubab je belec (tako so otroci vzklikali za nami na vsakem koraku), jerejef - hvala, balalma - oprosti, nangadef - kako si.

Zaupajte nam, kje ste bili nastanjeni in kakšen transport ste uporabljali?

Dom slovenskih prostovoljk (v Afriko jih je skupaj z mano odpotovalo še dvanajst) je bil stanovanjski kompleks v mestu Serekunda, ki je bil varovan 24 ur na dan. Spomnim se, da smo se prvi večer, ko so nas nastanili v njem, spraševale ali smo sploh v Afriki. Bilo je lepo, veliko in varno. Seveda pa smo že naslednje jutro stopile v realnost. Prava Afrika ni urejena, je pa neskončno lepa. Vsak dan smo se prevažale z razpadajočimi kombiji. Na začetku sem močno dvomila, da bomo dejansko prispele na želeni cilj, kasneje pa sem se privadila na vso škripanje, zakrpane zračnice in prašne ceste. Jedilni list pa je bil sila preprost – riž, riž in še enkrat riž. Dodamo lahko še kakšno konzervo tune in »tapalape« (kruh). Zaljubila sem se tudi v najslajši sadež - mango.

Pravite, da je dežela neskončno lepa. Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?

Lepote Gambije so me navdušile, domačini so me fascinirali. Kljub temu, da ti ljudje nimajo skoraj nič, so srečni in pripravljeni tisto malo deliti z drugimi. Zdaj razumem, zakaj Gambijo imenujejo obala nasmejanih ljudi. Najbolj pa so me prevzeli 'moji' otroci. Zaradi njih se je vredno truditi še naprej. Še posebej sem se navezala na fantka Abdouliea, ki me je vsako jutro čakal pred šolo, da me je lahko prvi objel. Ko sem se vrnila v Slovenijo, sem postala botra tudi njemu.

Ste imeli kakšno negativno izkušnjo?

Negativnih izkušenj ni bilo. Morda bi lahko izpostavila le rivalstvo, bedo in siromaštvo teh ljudi. Ko prideš v vasico in začneš deliti barvice – neverjetno, kaj vse so pripravljeni otroci storiti, da pridejo do ene barvice. Prav tako odrasli, ko smo jim prinesle denar – nepopisno rivalstvo in strah v očeh, da bodo ostali brez. Takrat se je videl njihov izrazit obup in revščina. To me je najbolj zbodlo v srce. Takrat sem se v Afriki prvič in zadnjič počutila neprijetno.  

Je to nekaj, česar niste pričakovali? Kaj vas je najbolj pretreslo?

Zelo me je pretreslo dejstvo, v kakšnih razmerah otroci živijo in se učijo. V šoli, kjer sem delala, so podgane in miši del vsakdana. Žalostno je dejstvo, da je izobrazba na res nizkem nivoju. V javnih šolah je v razredu ena učiteljica in sto otrok, ki imajo le tri učbenike. V predelu, kjer smo se nahajali mi,  ne morem reči, da bi ljudje trpeli grozno lakoto, dejstvo pa je, da jedo samo enkrat na dan in to izjemno preprosto hrano. Verjamem, da so bili otroci pred našim prihodom velikokrat preveč lačni, da bi lahko koncentrirano sledili učnim uram. Velik problem je tudi izobrazba samih učiteljev. Težko predajaš znanje, če ga sam nimaš. 

Kako bi povzeli svojo afriško izkušnjo?

'Afrika v živo' me je zagotovo spremenila. Že ko sem sedela na letalu in se vračala iz Banjula proti Casablanci, sem vedela, da sem drugačna. Del mojega srca je ostal v Gambiji. Vrnila sem se bolj mirna. Začela sem se zavedati, kaj je v življenju zares pomembno. Drugače gledam na hrano, na vzgojo svojih otrok in življenje nasploh. Ko sem še bila v Gambiji, sem veliko razmišljala tudi o Sloveniji. Vse imamo. Vse je dostopno. Hrana, zdravstvo, šolstvo. Vendar v vsej tej naglici, ki jo od nas zahteva sodobni način življenja, pozabljamo na najpomembnejše. Priznam, dva meseca po moji izkušnji, sem tudi sama nazaj v tem ritmu, drugače ne gre. Pa vendar bi vsakemu svetovala naj se umiri, dela stvari, ki ga veselijo, naj si vzame čas za družino in ljudi, ki so mu pri srcu. In naj bo hvaležen za to kar ima!

In če bi se vrnila v Afriko … V Afriko SE BOM zagotovo še vrnila.

*Šolnina za enega otroka v gambijski šoli stane med 250 in 350 evri na leto, povprečna plača na podeželju pa je 20 evrov na mesec. Izobrazba je zato privilegij za tiste iz mest, ki zaslužijo po 100 ali 200 evrov na mesec.

*Društvo Za Otroke Sveta je društvo za pomoč revnim družinam in otrokom. Je nevladna, prostovoljna, neprofitna in humanitarno usmerjena organizacija, katere temeljni cilj je dvig kakovosti življenja otrok, mladostnikov in družin ter promocija in vključevanje otrok v izobraževanje, od predšolskega do mladostniškega obdobja. Delujejo od konca leta 2011, najprej kot prostovoljci preko drugih dobrodelnih organizacij, avgusta 2012 pa so uresničili ideje in želje ter se formirali v humanitarno društvo.

Klavdija Očko

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Priimek aktualnega predsednika države?

Starejše novice