Ob martinovem, ki ga letos praznujemo v povsem drugi luči, smo za rokav pocukali nekoga, ki o vinu in vinski trti ve največ.

Mestni viničar, skrbnik Stare trte, novinar Radia Maribor, zgodovinar in nasploh prepoznaven obraz štajerske prestolnice Stane Kocutar letošnji praznik sv. Martina doživlja v duhu hvaležnosti. 

»Hvaležen za izkušnjo omejitve in na novo vesel spet odkritih radosti, med katerimi je te dni pomežik soncu skozi rahlo orošen kozarec po Martinu blagoslovljene iskreče se vsebine novega letnika,« pravi Kocutar.

Zato nazdravlja. Nazdravlja Martinu in tistim 'tam čez': »Nazdravim očetu, profesorju Jožetu in vinčarju Tonetu, ki mi je natanko pred desetletjem predal orodje in lastna spoznanja, nato pa počakal poldrugo leto in tudi sam stopil tja čez, vedoč, da drži dogovor, o katerem nikoli ni bila izrečena beseda.«

Misli mestnega viničarja o korona martinovem objavljamo v celoti.

»Moje martinovo je letos drugačno od tistih, ki so mimo. Nekoliko je kriv zapis Toneta Pavčka iz druge knjige njegovih esejev Čas duše, čas telesa, kjer v Tretji hvalnici vinu in Martinu in živim piše: 'Sedim na soncu pred hišo in pijem novo, pravkar ustoličeno vino. Ta, ki ga je krstil, je še nekje blizu, saj ga še vidim, škofa goska, kako zapušča klet in kako potem za ovinkom izginja v megličasti rožnatosti ter me pušča v podobni rožnati megličavosti vinske kaplje … in tako poskušam, kar smo rodili trta, sonce in jaz in kar je Martin požegnal …'.

In potem me prime, da se s kozarcem, v katerem migeta mlada vsebina, naenkrat počutim slovesno hvaležnega. Za vsak lep dan, ki je pobožal trto, za vsak par rok, ki je rezal, vezal, plel, za vsakogar, ki je vstopil v moj svet z dobro voljo in sva skupaj morda samo besedovala, morda samo nazdravila z letošnjim, morda našla kaj posebnega, ker je bil pač trenutek poseben … Za vse, ki so mi prišli naproti v poklicu in za tiste, ki me prenašajo takšnega, kot sem.

Martinovo je praznik veselja, radosti in hvaležnosti. V brezčasju enakih krogov vsako leto odkrivam nove odtenke podrobnosti. Tudi če bi živel stoletje in čez se najbrž ne bi nikoli naveličal čuditi stvarstvu, ki v pričakovanem zaporedju od solzenja, brstenja, cvetenja, hrepenenja in zorenja skozi vinsko trto poje visoko pesem čudežu bivanja.

Zato ne pozabim nazdraviti mojemu Martinu, ki me spomni, da tam čez še vedno nazdravljajo tudi tisti, ki so odšli in me ljubeznivo pripeli na vitice in kabrnke; nazdravim očetu, profesorju Jožetu in vinčarju Tonetu, ki mi je natanko pred desetletjem predal orodje in lastna spoznanja, nato pa počakal poldrugo leto in tudi sam stopil tja čez, vedoč, da drži dogovor, o katerem nikoli ni bila izrečena beseda.

Moj Martin me spomni, da je France Prešeren prav na Martinovo 1844 na pobudo fajmoštra in polihistorja Matije Vertovca zapisal prve verze Zdravljice, da bi živeli vsi narodi in vsi tisti, ki smo zato se zbratli, ker dobro v srcu mislimo.

Zato je v omejitvah, ki jih je pred naju z Martinom letos postavil covid-19 več prostora za premislek o bližinah, razdaljah in hvaležnosti, več za načrte, koga vse bom obiskal in v čigavo klet stopil, ko bo spet mogoče. Hvaležen za izkušnjo omejitve in na novo vesel spet odkritih radosti, med katerimi je te dni pomežik soncu skozi rahlo orošen kozarec po Martinu blagoslovljene iskreče se vsebine novega letnika ...«

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice