Nasproti Marjana Dore je tokrat sedla slovenska igralka Polona Juh, sicer hči znanih gledaliških igralcev Mojce Ribič in Borisa Juha.

Kariera igralke ji je bila tako skorajda položena v zibelko. Sama je v tem videla pozitivne stvari in čeprav je razmišljala tudi o karieri balerine, se je odločila za igralstvo.

»Sama sem to vedno videla kot prednost, ne kot breme. Že od majhnega sta v družini vnašala pogovore, ki so se nagibali k umetnosti in otrok je goba, ki srka vse. V kasnejši moji odločitvi, da postanem igralka, je to pomagalo. Verjamem, da sem od obeh podedovala nekaj, kar mi v tem poklicu pride prav.«

O karieri igralke pravi, da je to nekaj najlepšega.

»Igralstvo je najlepši poklic, ki si ga človek lahko izbere. Sploh umetniški poklici se mi zdijo takšni za širjenje osebnih radovednosti in horizontov. Ves čas se učiš in si primoran raziskovati.«

Pomanjkanje empatije

Z Doro sta govorila tudi o tem, kako pomembno se je vživeti v vlogo, ki ti pripada. Ob tem je potegnila tudi nekatere vzporednice z realnim življenjem.

»Se mi zdi, da neka empatija, senzibilnost, je nujno potrebna za človeka na splošno v našem svetu. Čutim pomanjkanje empatije v svetu. Umetnost konec koncev se je vedno nagibala k senzibilnosti. Ko se soočam z določeno vlogo, je potrebno imeti tudi neko poznavanje psihologije.«

Veliko so ji dali prvi režiserji, s katerimi je delala, ko je bila še mlada so jo vpeljali v gledališki svet. Med njimi je tudi pokojni Tomaž Pandur.

»Z njim sva na žalost prišla prepozno skupaj. Moram reči, da imam še zdaj vsak dan občutek, da bo prišel nazaj. Bil je zelo natančen, perfekcionist.«

Igrala vloge največjih ženskih likov

Govora je bilo tudi o igranju ženskih vlog kot so Anna Karenina, Ofelia in druge. Gre za največje svetovne ženske like in sama pravi, da je to privilegij. Kako pa vidi druge igralke, ko igrajo enaki ženski lik, kot ga igra sama?

»To je zelo zanimivo gledati. Jaz uživam, kadar gledam vse te nianse. Vse to, kako vsak drugače iz svoje baze in zakladnice popolnoma drugače pristopa k liku, vendar stremi k enakemu cilju sporočilnosti.«

Kot pravi, sta ji oče in mama po vsaki predstavi, ki sta si jo ogledala, postregla tudi s kakšno kritiko oziroma nasvetom. 

»Glede tega je odnos bolj kot igralka oziroma igralec z igralko, ne kot otrok s staršem. Vedno sta me podpirala, ampak sta mi povedala iskreno, ko nekaj ni bilo dobro.«

Polona Juh je med drugim v Puli prejela nagrado Zlata arena za najboljšo glavno žensko vlogo.

»Moram reči, da sem bila nad tem popolnoma presenečena. Nisem nič pričakovala, ker se mi je to zdelo praktično nemogoče. Mislim, da že trideset let pred mano nobena slovenska igralka tega ni dobila. Veste, kako je to čudno. V bistvu bi se morala razveseliti nagrade, saj sem se je, kar takoj pa reflektiraš, kako se je to lahko zgodilo.«

Celoten pogovor pa si oglejte v priloženem videoposnetku.

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice