FOTO: Mediaspeed
Ravnatelj II. gimnazije Ivan Lorenčič o posebnosti gimnazijskega programa na ‘drugi’, interesnih dejavnostih, ki jih ponujajo več kot 70, dodatnemu plačilu za profesorje, svoji ‘neizvoljivi’ kandidaturi za mestnega svetnika in temu, kaj Mariboru manjka.

Ivan Lorenčič je med svojim vodenjem II. gimnazije Maribor poskrbel, da se v Mariboru nahaja en izmed najbolj uglednih gimnazijskih programov v državi. Druge gimnazije ne obiskujejo le bodoči intelektualci iz neposredne bližine, temveč se v mariborski šoli razvijajo talenti iz vseh koncev Slovenije. Kako je šoli uspel tak preskok in kaj vodi profesorje k razvijanju različnih talentov? Velik del poslanstva šole so tudi interesne dejavnosti, ki jih ponuja več kot 70, v njih pa vsak gimnazijec tudi z obšolskimi dejavnosti razvija svojo osebnost in talente.

Z ravnateljem II. gimnazije Ivanom Lorenčičem se je pogovarjala dijakinja Amadeja Rek. Članek je nastal v okviru projekta Mladi mestni poročevalci Zavoda BIT, pri katerem kot partner sodeluje spletni medij Mariborinfo.com.

»Smo posebnost v slovenskem prostoru«

Je II. gimnazija Maribor drugačna od drugih šol? Zakaj?

»Je drugačna, predvsem zato, ker ima v bistvu dve šoli v eni. Ena šola je gimnazijski program, ki ga imajo tudi druge šole, imamo pa še program DrugaDruga, v katerem je več kot 70 interesnih dejavnosti, ki dopolnjujejo prvo Drugo. Tu imamo seveda dosti možnosti, da sami kreiramo ta program za izbirne interesne dejavnosti. Zato moram reči, da smo na tak organiziran način res neka posebnost v slovenskem prostoru.«

II. gimnazija Maribor slovi po svoji ponudbi interesnih dejavnosti. Letos bi jih naj ponujala kar 80. Katere so med dijaki najbolj priljubljene?

»To je težko reči. Pri enih je več dijakov, pri drugih manj. Pri nekaterih dosti dijakov niti ne more biti, ker so zelo specifične. Nekatere so zdaj seveda bolj popularne, recimo pevski zbor je zelo številčen. Medtem ko je kakšna latinščina, ki se izvaja v okviru jezikovnih tečajev, manj. Prevladuje področje gledališča, glasbe, priprave na tekmovanje in raziskovalne naloge. Tu bi rekel, da je največ vključenih dijakov. Priljubljena je tudi likovna dejavnost. Res različno. So pa več ali manj to področja, kjer je vključenih največ dijakov.«

Največ denarja za gledališče in glasbo

Jih je z leti vedno več? Od kod ideje zanje, dajejo pobude dijaki, profesorji? 

»Ja, vedno več se jih pojavlja. Je pa res, da moramo zdaj počasi zastavljati že neke okvirje. To postaja namreč tudi kadrovsko zahtevno, ker je pri kakšnih idejah težko najti mentorje. Treba je postaviti tudi organizacijski in pa finančni okvir. Dejavnosti vedno potrebujejo neka določena sredstva in potem se je pač treba v eni točki nekoliko omejiti. Prav tako je treba paziti, da ni dejavnosti preveč, saj lahko tako nekatere preveč »zvodenijo«, niso dovolj kvalitetne, to pa več ni smisel tega.

Ideje dobimo tako od dijakov, kot od profesorjev. Tudi kakšen starš je že prišel z idejo. Največ jih najbrž dobimo od dijakov, od profesorjev pa tudi, še posebej, ko pride kakšen nov. Njihove ideje seveda skušamo vključiti, vendar moramo paziti, da so tudi izvedljive. Včasih kdo pride z idejami, ki zvenijo zelo lepo, pride pa do vprašanja izvedljivosti.«

V katere dejavnosti šola vlaga največ in čemu?

»Največ denarja vlagamo v tudi najbolj obsežno področje, v področje gledališča in glasbe. Torej bolj v kulturni del, kjer je vključenih res veliko dijakov. Dobro finančno podprte so tudi raziskovalne naloge in priprave na tekmovanja. Ta tri področja poberejo še največ denarja.«

FOTO: Jan Rozman

»Nismo taka šola, ki bi rekla ‘tega se ne gremo’.«

Dijaki Druge vsako leto dosegajo tudi izjemne dosežke na tekmovanjih iz znanj. Ali k temu pripomorejo tudi interesne dejavnosti?

»Če danes ni res zelo resnega in načrtnega pripravljanja na tekmovanja iz znanj, nasploh državnih, dijak sploh nima možnosti za uvrstitev. Že če nekako pride do državnega tekmovanja preko selekcijskih tekmovanj brez pripravljanja, ima potem zelo malo možnosti, da se mu tako uspe dobro uvrstiti tudi na državnem. Težko je uspeti brez dobrih mentorjev. So izjeme, najde se en dijak vsake toliko časa, ki se dobro pripravlja sam, a drugače brez resnih mentorjev to ni možno več. To je postala zelo resna stvar.«

So profesorji za izvajanje interesnih dejavnosti dodatno plačani? (Če ne, kaj jim daje motivacijo?)

»So, vendar to so le simbolni zneski, ki zagotovo niso razlog za izvajanje dejavnosti.
Motivacija ste vsekakor dijaki. Ko imate enkrat tako veliko populacijo sposobnih in nadarjenih dijakov, kot mi, je težko ne podpirati in sodelovati pri tem. Navsezadnje so dijaki tisti, ki bodo določali prihodnost tega mesta, te države, nekateri tudi Evrope in sveta, glede na pozicije, ki jih dosegajo. Nismo taka šola, ki bi rekla 'tega se ne gremo.' Seveda nobena šola ne more tega reči, ampak mi še pa posebej ne.«

Torej imajo te dejavnosti vpliv tudi na nadaljnje življenje dijakov?

»Seveda, marsikdo si tudi na osnovi interesnih dejavnosti najde svojo poklicno orientacijo. Sploh je to zelo pogosto na področju kulture. Pa v teh mehkih, družboslovnih vedah in tudi drugod. Dostikrat kdo pride do ugotovitve – 'aha, v tem sem dober.' Pri pouku ne moreš vsega probat, pouk je ena možnost dokazovanja. Izven pouka je pa še druga možnost.«

»S politiko se ne mislim baviti«

Zasledila sem, da ste kandidirali za mestnega svetnika Mestne občine Maribor na Listi Saše Arsenoviča. Kaj vas je pripeljalo do te odločitve?

»Tista kandidatura, glede na to, za katero mesto sem kandidiral, je neizvoljiva. To je bilo namenjeno neke vrste pasivni podpori. Gre za podporo kandidatu, ki po mojem mnenju ponuja drugačno vizijo mesta. Mi smo že šli skozi neke zgodbe, ki po moje niso bile najbolj dobre. Zato pač daš podporo nekomu, ki se je s svojim delom že dokazal, že nekaj naredil in upaš, oziroma upam, da bo Maribor z njim prišel naprej. Sam pa se s politiko ne mislim baviti, to je bila več ali manj moralna in simbolna podpora nekomu, za katerega menim, da lahko Maribor pripelje v neko drugo zgodbo. Sedel pa tam ne bom, glede na to, da je to neizvedljivo (smeh). Ne moreš biti izvoljen na takem nizkem mestu.«

Kaj Mariboru manjka? Zakaj je Maribor poseben? 

»Mariboru manjkajo zelo jasne vizije na različnih področjih. Manjka mu en župan, ki bi znal to zgodbo mesta zapeljati v tisto smer, kamor mu določa vizija. Ker velika mesta so naprej pripeljali veliki župani. Recimo Fiorello H. La Guardia, po katerem je danes poimenovano letališče, pa Ljubljana s Tavčarjem, ki je Ljubljano obnovil po potresu, Maribor pa manj poznan Juvant, ki je takrat vizionarsko naredil Mariborski otok in načrte za Pohorsko vzpenjačo. Pa konec koncev tudi danes Jankovič v Ljubljani.«

Kje je vaš najljubši kotiček v Mariboru?

»Več ali manj – park in Piramida.«

Avtor: Amadeja Rek

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice