Po dvanajstih mesecih sta se vrnila domov, a hoje še ni konec. Spoznajte njuno pot odrekanja, spanja pod zvezdami in gostoljubnih ljudi, ki so jima ponudili prenočišče in hrano.

Mlad slovenski par, Gregor in Agni Kelt, sta se finančno težko prebijala skozi vsakdan. V konstantem strahu, kaj bo prinesel jutri, več nista videla smisla. Morda pa lahko človek najlažje pride do lastnega poguma ravno tedaj, ko mu odvzameš izbiro. In prav konstantno življenje v krču večnega strahu je botrovalo njuni nenadni odločitvi, do katere je prišlo julija 2015.

V iskanju pomena prave svobode sta tako sta odromala pustolovščinam naproti. Z minimalno denarja, ki sta ga rabila le za najnujnejše, z dvema majhnima nahrbtnikoma in dvema spalkama, v katerih sta spala pod milim nebom, kadar jima prenočišča niso ponudili dobri ljudje. Dvanajst mesecev trajajoča pot, dolga 3600 kilometrov, ki je zajemala dobršen del Francije in Španije, se je začela 11. septembra 2015 in traja še danes. Trenutno romata po Sloveniji, kjer v zameno za prenočišče in hrano ljudem predavata »kako pustiti strah in slediti srcu«, kar sta počela tudi na svoji poti po Španiji in Franciji. Na poti urejata svojo spletno stran »Walk Fearless« (Hoditi brez strahu) in pišeta blog o svojih doživetjih.

Odrekanje, odrekanje ...

Gregor priznava, da je na tovrstnih potovanjih zaradi minimalnih finančnih sredstev treba vzeti v obzir tudi odrekanje. Tu ni prostora za luksuz in instantno potešitev želja s predočenjem bankovca. Denar, ki sta ga imela, sta morala pazljivo šparati, da ga je ostalo dovolj za hude čase. Hrano sta dobila kar na koncu vaških in mestnih tržnic, v trgovinah s sadjem in zelenjavo ter v pekarnah.

Za ohranitev dostojanstva ga je treba včasih najprej požreti

Tovrstno potovanje terja veliko dela na sebi. Večno pomanjkanje sredstev za preživetje vpliva na naš ego, ki mu ne smemo dopustiti da nas prevzame. Mlad par je na svojem romanju ugotovil, kako ravnati z obsojajočimi ljudmi in ohraniti svoje dostojanstvo. A za dosego tega cilja sta morala požreti marsikaj. Vseeno pa trdita, da so se ljudje v osnovi izkazali kot dobri in pripravljeni pomagati.

Sladko-grenki trenutki

Na potovanju sta doživela dosti lepih kot tudi slabih trenutkov. Življenje jima je na pot prineslo marsikaj, česar sta si poželela. Kar tako, zastonj. »Želela sva si stanovanje za en teden ob morju in sva ga dobila. Želela sva si živeti na barki in sva to doživela. Dobila sva vso hrano, ki sva jo potrebovala brez denarja.« Seveda pa tovrstno asketsko življenje predvideva tudi mnogo padcev.

Strah pred tem, kaj prinaša jutri, nas paralizira in preprečuje osebno svobodo

Ker sta za seboj pustila skoraj vse in obrnila hrbet svetu, kjer je denar vladar, sta se na nek način odrešila večnega strahu pred pomanjkanjem in raznih zdravstvenih problemov, ki jih je slednji prinesel. »Strah pred preživetjem nas pripravi do tega, da smo pripravljeni delati nekaj, kar škoduje nam in drugim, čeprav je kontra našim vrednotam, kontra vsemu, kar verjamemo. Ta strah nas drži v krempljih ujetništva. Slediva svojemu srcu in temu, kar želiva delati, tudi če to pomeni, da na poti umreva. Verjameva, da če slediva samemu sebi, da je to največ, kar lahko narediva in edina stvar, ki ji lahko res zaupava.« 

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kateri veliki ptič je najbolj značilen za Prekmurje?

Starejše novice