Spregovorili smo s popotniškim parom, ki se je odločil za velik podvig: letno potovanje po svetu. Vse sta pridno dokumentirala in takšen je zaključek njune organizacije.

Simona in Jure sta se na prvo potovanje odpravila z letalom, in sicer na maturantski izlet. Kljub všečni izkušnje, je ta kmalu postala nezadostna, zato sta se nekajkrat preizkusila v all inclusive potovanju z agencijo v Egipt ali Turčijo in kaj kmalu sta ugotovila, da tovrsten načrt ni dovolj. Po branju tujih blogov in žgečkljivosti prstov sta hitro pograbila drugo tujino in tudi nahrbtnik. 

Prvi nahrbtniški začetek je prinesel nekaj težav, predvsem zato, ker Jure ni bil resnično odločen. Tako je Simona popakirala reči, kupila letalski karti in ponudila ultimat.

»Prvo potovanje je bilo za mesec dni na Tajsko. Stara sva bila 23 let, pisalo se je leto 2008. In nato hočeš le vedno več in vedno dlje.«

Takoj sta pričela s pisanjem popotniškega dnevnika, ki je sprva služil domači rabi, a dolga pot okoli sveta je resnično potrebovala svoj prostor – prostor za shranjevanje spominov. V desetih mesecih sta si ogledala dvajset do dvaindvajset držav in kljub nepozabnim spominom je bil zapis vsekakor potreben.

»In zdaj sem res vesela, da sva pisala od začetka: mesta in države, ki sva jih videla in kaj vse ob tem doživela. V prvi vrsti je dnevnik služil shranjevanju spominov,  v drugi pa, da ljudje vidijo, kje sva bila in kakšne informacije jima lahko postreževa, če se za lokacijo odločijo, oziroma kam jih lahko napotiva, če potrebujejo zgolj inspiracijo.

Po pozitivnih prvih odzivih se je kot prvo vprašanje in bariera vzpostavil jezik. Zakaj izbrati in pisati v angleščini? »Tako lahko pokrijeva največ ljudi, saj živiva v Avstriji. Angleščina je tako prvi pogoj, saj imamo vliko ljudi imava po svetu, ki naju želijo spremljati in si kaj prebrati.«

Potovanje za leto dni

Odločitev, ki jo moraš pri tem sprejeti, ni enostavna. »Rasla je, saj hočeš vedno več in spoznavaš vedno več ljudi …«

Naša sogovorca pojasnita, da je bila ideja naravnost grozljiva in sta bila teden dni pred odhodom kar prestrašena, predvsem zaradi določenih birokratskih opravkov in ovir. Jure je ohranil svojo službo poučevanja angleščine preko spleta, ki pa je pomenila svojevrstne težave in delo ob nenavadnih urah, medtem ko je Simona zaprosila za študentski dopust.  

»Ko sva letela iz Ljubljane v Frankfurt, ne vem, če sva spregovorila celo pot tri besede.«

A po tednu dni je tudi Juretova služba stekla po pričakovanjih, četudi ju je skrbelo glede časovne razlike in tehničnega delovanja. Ko sta po tednu dni normalnega delovanja ugotovila, da se je vse normaliziralo, sta se sprostila in dejansko pričela uživati. 

Sproščeno in z užitkom, pove Simona, Jure pa doda, da sta nato resnično lahko padla »v to rutino potovanja kot način življenja, ki nama – moram priznati – res odgovarjal. In zdaj spet iščeva načine, kako bi še enkrat izkusila podobno.«

Usklajevanje službe in potovanja je pomenil znatno napornejši del: Jure je delal tako srede, četrtke in petke in predvsem v južni Ameriki je nastala težava, ko je zaradi dela z Evropo moral delati večji del ponoči. »Tretji dan je že bilo treba vzpostaviti neko razdaljo, saj sem postajal prav nenaspan in tečen, kar je bilo izredno naporno.«

»A še srečo, da je tisto bil začetek. Ko sva se premaknila na vzhod, je bilo lažje. Delal sem pozno popoldne ali pa ponoči, in sicer po sedem ali osem urna dan. Bilo je boljše, saj sva marsikaj si lahko ogledala ali naredila že dopoldne.«

Občutki ob koncu potovanja so bili precej mešani. »Po eni strani sva se veselila doma, domačih in najinega psa, a pravzaprav sva se nekoliko prej vrnila zaradi sestričnine poroke. No, pa saj … Doma sva bila 14 dni, registrirala avto in se nato odpravila še po Balkanu. 

»Rada izpostaviva dobre stvari in zato morava poudariti, da so bili povsod prijazni in pripravljeni pomagati. Nenehna opozorila za dodatno previdnost sva prejela le v južni Ameriki, zadovoljna pa ostala tudi na vzhodu. Japonci - s sicer zelo omejenim znanjem angleščine - so bili izredno prijazni, večkrat pa so naju kar prijeli za roko in popeljali na želeno lokacijo, saj so pri izražanju usmeritve in napotkov imeli težave.«

Tako ne izpostavljata ničesar negativnega, ki bi znalo vplivati na njuno celotno izkušnjo. Za potovanje »okoli sveta« sta zapravila okoli 29.000 evrov, vendar ocenjujeta, da gre za majhen denar.

»Nekateri nama rečejo, koliko sva zapravila. A midva ne gledava na to kot na zapravljen denar, ker je vložen v neke izkušnje.«
 

Na tedenska sporočila in vprašanja odgovarjata tudi danes, medtem ko sta tudi v kontaktu s Katarino iz Lahkih nog na okrog. Pri tem skušata pomagati ljudem z informacijam in napotki, ki jih lahko podaja iz prve roke. Na svojem blogu pa sta se razpisala tudi o lepotah Slovenije.

»Tu se morava malo  okregati, saj imava vsebino, a jo še morava spraviti na splet. Po izobrazbi sem geograf in Slovenija je za turiste izjemno lepa. Sem sva že pripeljala Japonce, Kanadčane in Angleže in vsi navdušeni. Zato mislim, da se lahko brez sramu pokažemo in ker predstavljava v angleščini, je toliko bolj dostopno.«

Zaradi imena sta hitro najdljiva tudi na mednarodnem Instagramu, kjer prejemata sporočila tujcev, ki prihajajo v Slovenijo in jih zanima, kaj si naj – poleg Bleda in Ljubljane – ogledajo.

»Skušava jih preusmeriti tudi vzhodno od Trojan – v Maribor, Lendavo, Slovenske gorice … Nekatere bolj, nekatere manj uspešno.«

A dodajata da je Slovenija znana predvsem po prestolnici in čudovitem otoku, pri čemer mislita, da gre predvsem za zaslugo Instagrama. Z njima tekmujeta še Piran in Postojna. »Ta štiri mesta so najbolj priljubljena pri mednarodnih turistih, midva pa jih skušava preusmeriti še kam drugam.«
 

V zadnjem času sta se odločila vsebino obogatiti tudi z video posnetki, saj »je posnet spomin še pristnejši«. Ljudje vse manj berejo in so nekoliko bolj pasivni, zato skušata posnetke izdelati tako, da gledalci odnesejo kaj: kaj lahko vidijo, čemu se izogniti …

Zaenkrat opažata, da je med bralstvom še vedno 70 do 80 odstotkov Slovencev, ob rob pa se ji postavljajo tudi Američani, Avstrijci, Avstralci in Angleži.

Najbolj brani objavi sta 'Kako preživeti festival elektronske glasbe Ultra Europe v Splitu' in 'Filipinski otok Palawan'. Za petami pa so jim Maldivi, ki se klikajo precej predvsem v  zadnjih dveh mesecih precej klikajo.«

Pa se da pri nas ustvarjati prihodke ali pa si zagotoviti kakršnekoli ugodnost zaradi pisanja tovrstnih blogov oziroma vlogov? »Verjetno, vendar midva tega še ne prakticirava. Imela sva nekaj uspešnih sodelovanj, nisva pa še toliko poskušala. Da se – z delom in investicijo časa – v samo vloganje in bloganje. A to brez predaha, kar pa si zaenkrat še ne znava predstavljati.«

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice