Na kolesu smo ujeli Thea Karoumenosa, poliglota s francoskim državljanstvom, ki po Mariboru dostavlja hrano na kolesu, in preverili, kako se počuti v našem malem mestu.

Theo v Mariboru živi že tri leta. Pred tem je živel na Hrvaškem, na Madžarskem, v Španiji, v Nemčiji, ZDA, Franciji, pa verjetno še kje. Zato tudi težko poda razlago, kako je v deželi, iz katere prihaja: je pač človek sveta. Tekoče govori kar štiri jezike: nemško, francosko, špansko in angleško. Skromno priznava, da se je med svojim bivanjem na Madžarskem naučil tudi tega nadvse nenavadnega ugrofinskega jezika, sedaj pa že precej dobro govori tudi slovensko s pridihom naglasa, katerega izvor je težko določiti. Seveda pa ima, kakor vsi prišleki v Sloveniji, problem z našo dvojino. Tudi sicer priznava, da vsak dan bije krute bitke pri učenju slovenščine. Nič čudnega torej, da je znanje vseh teh jezikov ob prihodu v Slovenijo unovčil v roku enega leta in zagnal svojo alternativno jezikovno šolo s posrečenim imenom Zlati hrček; ime, ki kar hitro spomni na kakšno Zlato srno ali Zlato palačo – imeni kitajskih restavracij pri nas – čeprav sam na to ni pomislil.

 “Raje takšno ime kot neko internacionalno prevzetno titulo, zraven pa slika roke, ki drži globus”, razlaga.

"Zelena" služba: dostava hrane GreenGo Bike

Tudi Theo se je odločil pomagati našim restavracijam na svoj način. Konec avgusta je ustanovil  neprofitno društvo GreenGo Bike (še eno posrečeno ime, ki se bere kot “gringo”, kar v španščini pomeni belopoltega tujca, zlasti Američana), v katerem ljudem razvaža hrano kar na svojem kolesu. Razvaža v času kosila in zaenkrat izključno le po mestu Maribor. Njegovi naročniki so že štiri mariborske okrepčevalnice s hrano, ki sicer nimajo lastne dostave, kmalu pa se bosta na seznamu pojavili še dve. Tako Theo razvaža za vietnamsko mini restavracijo N’Gon na Koroški cesti, veganski Loving Hut na Gosposvetski, Mal’co Mimogrede na Slovenski in Gril Panda iz Grajskega trga.

Ko ga vprašamo po izvoru ideje, poda povsem logično razlago, ki ji ne gre oporekati: “Zdaj je tako, da je dostava z avtomobilom prepočasna, poleg tega pa se voznik že za eno samo pico pelje na drugo stran mesta. To je nesmiselno.”

Vožnja po dežju in mrazu? Saj je košara s hrano vendar dobro izolirana

Za svoje delo v bistvu služi zgolj z dodatkom denarja, ki ga plača naročnik hrane ob prevzemu, v vrednosti enega evra do enega evra in pol, odvisno od velikosti embalaže. “A če je naročil več, lahko v roku pol ure dostavim hrano več ljudem – v tem mestu si s kolesom še hitrejši kot z avtomobilom – in tako zaslužim 5 evrov v pol ure, hkrati pa sem še fizično aktiven”, modro ugotavlja Theo, ki ga, kot kaže, ne ustavi niti dež: “Ugotavljamo, da je ob slabem vremenu več strank”. Ko začudeno vprašamo, če ga to ne moti pri vožnji na kolesu, povsem vehementno zamahne z roko in pojasni, da je košara na kolesu zelo dobro izolirana in tako hrana ostane topla. Na lasten mraz in premočenost ob vožnji tako sploh ne pomisli, prav tako pa odprto priznava, da zanj termin “preveč” dela kot da ne obstaja. “Zelo rad delam”, skromno priznava.

Mariborčani se moramo bolj ceniti

Pri jezikovnih ovirah, na katere je hitro natelel pri postavitvi spletne strani in upravnih postopkih, so mu pomagali lokalni prijatelji. Tudi sicer ima rad naše majhno mestece. Prve besede, ki so mu padle na misel, ko smo ga povprašali o vtisih pri nas, zlasti v primerjavi z ostalimi kraji, kjer je potoval, so bile “bolj mirno, manj napeto in manj nacionalizma”. Izpostavil je Hrvaško, kjer je nacionalizem precej bolj izražen kot pri nas, ljudje pa bolj občutljivi na določene teme pogovora.

“Tukaj ste ljudje dosti bolj sproščeni in manj strastni glede teh zadev v povezavi z nacionalnostjo. Z vami se lahko odprto pogovarjam o čemerkoli, česar ne moreš početi drugod.” Pravi, da je naša nostalgija do preteklosti sicer opazna, a ne pretirano, kakor je to opaziti preko meje.

Pri Mariborčanih opaža dokaj očiten skepticizem do prihodnosti, kot da nismo rojeni na pravem kraju, saj je svojo prihodnost v tem mestu enačimo s črno. “Tukajšnji ljudje imate pretirano željo po življenju nekje drugje. Mislim, da bi morali biti bolj zadovoljni s tukajšnjim življenjem”, ki mu po njegovem mnenju ničesar ne primanjkuje. Tukaj je zanj zelo varno, ljudje si zaupamo, imamo dobro hrano, obilico aktivnosti in prijazne ljudi, ki ga kot tujca sploh ne obravnavajo drugače. 

“Ste precej ‘na izi’, razen v športih”, še pravi v smehu in dodaja, da se moramo manj podcenjevati in bolj ceniti.

Tukaj se ne počuti tako ‘tujega’ kot se je drugod

Presenečen je tudi nad uslužnostjo na upravni enoti, kjer je prijavljal jezikovno šolo in neprofitno društvo GreenGo bike. Pravi, da so ga povsod drugod uslužbenci na upravnih enotah smatrali kot tujca in že v izhodišču želeli izpodkopati njegove težnje po vzpostavitvi karijere. Tukaj so bili zelo prijazni in razumljivi, prav nihče pa ga ni želel odgnati.

Pogreša več sonca in toplote

Nadvse rad uživa v našem suhem rdečem vinu in prekmurski gibanici, ki se je ne more naveličati. Seveda pa v nobenem okolju nikdar ni zares vse popolno.

 “Pogrešam globoke pogovore, kakršne sem imel z ljudmi v drugih državah. Moje življenje tukaj mi tega ne omogoča v meri, kakor bi si to želel. Poleg tega potrebujem več toplote, saj se navsezadnje počutim bolj sproščeno in cvetoče v sončnem, zelo vročem in suhem okolju. Zame je že sedaj prehladno.”

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice