Mladi so se ob velikonočnem ustvarjanju v domu Danice Vogrinec podružili s starejšimi občani in z njimi izdelali kup ustvarjalnih izdelkov.

Šlo je za projekt Velika noč za velike ljudi, ki so ga izvajali že lani, in sicer v bivalnem domu na Studencih, kjer so ustvarjali z duševno bolnimi in mentalno oviranimi ljudmi, pojasni organizatorka Nina Cigale. Tega so se odločili razširiti in tako je danes ustvarjalo kar sto ljudi.

Namen dogodka je predvsem medgeneracijsko druženje. Tako se študentje podružijo z ljudmi, ki sicer niso toliko v njihovem okolju, hkrati pa mladi izkažejo solidarnost in rušijo neke stereotipne predstave.

»Mlade je treba naučiti, da v družbi živimo ne glede na razlike med nami. To so ključni nameni teh projektov za veliko noč. Združimo zabavno ustvarjalnost z obiski, saj starejšim veliko pomeni, da jih ne obiščejo samo otroci in vnuki (nekaterih še ti ne), ampak, da jih obišče vsaj nekdo. Saj so tukaj uslužbenci, ki z njimi lepo ravnajo, ampak to je to kar tukaj dobiš od bližine sočloveka. Več šol bi moralo tukaj izvajati delavnice in se družiti s starejšimi. Vsem bi koristilo,« pojasni Nina.

»Ne smemo pozabiti, da so ti ljudje včasih preživljali nas, zato mi sedaj ne smemo pozabiti na njih.«

Podoživeti tisto, kar so doživljali včasih

Govorili smo tudi z delavno terapevtko Tjašo Čepon, ki je povedala, da stanovalcem tovrstni dogodki pomenijo ogromno: »Ne samo velika noč, tudi božič. To sta praznika, ki so ju tudi prej praznovali.« Četudi so obiski pogosti čez vse leto, pa so ob praznikih še številčnejših, pojasnjuje Čeponova in dodaja, da jih domov ne gre prav veliko, nekateri pa odidejo vsaj za kak dan, če ne za cel vikend.

A to ni edini dogodek, ko starejši velikonočno ustvarjajo, je povedala tam zaposlena Majda Steiner: »V petek pred veliko nočjo se prav tako barvajo jajčka, tako da vsi podoživijo tisto, kar so doživljali včasih. Vse poskušamo narediti na njihov star, tradicionalen način – z nabiranjem zelišč, jajčka barvamo v čebulnih olupkih, vedno si pripravimo kaj za pogostitev. V nedeljo zjutraj dobijo tradicionalen velikonočni zajtrk, tudi z barvanimi jajčki.«

Stanovalka Marija Peklar nam je tako povedala, da ustvarjajo »pisanke, kakršne si kdo želi«, pobarvali pa bodo tudi pirhe in jih nesli blagosloviti. Pri tem nam je zaupala, da so se včasih posta držali cel teden, hkrati pa niso izpustili tudi »žegna«, ki so ga nato z veseljem pojedli. »Tukaj imamo enako tradicijo in tudi v domu se lahko držimo posta, če želimo. Enako je kot doma, imamo velikonočni zajtrk, dobimo potico, prekajeno šunko, jajčke ... Vse. Hvalabogu, da so tako dobri in gledajo na nas.«

Tudi Rozika Žižek se spominja nekdanjega blagoslova in zajtrkov, še posebno veselje pa so doživljali ob barvanju pirhov, tehnik pa se poslužujejo še danes: »Jajčka smo skuhali skupaj s čebulnimi lupinami. Na njih smo prav tako namestili različne liste, ki so ustvarili različne vzorce.« Žižkova pa se spominja, da so včasih jedli »beli kruh, šunko, klobase, hren in jajčka«. Posta se drži še danes, a potarna, da nekoliko pogreša meso.

Pavle Požarnik se spominja: »Za veliko noč smo jedli beli kruh, potico in klobase. To je bilo edino mesnato praznovanje. Pirhe smo pripravljali na čebuli ali rdeči pesi,« Marija Holc pa mu prikimava: »V domu je fajn med prazniki, imamo obiske in se družimo med sabo. Ne vem pa še, ali bom šla domov za kak dan.«

Žižkova dodaja, da jo obiskujeta sin in snaha, a le ko lahko, saj sta v službi. »Prideta tudi med prazniki, domov pa ne grem, ker nimam kam.« Precej oddaljena pa je družina Marije Krivec, zato jo težje pogosto obiščejo, se pa zato večkrat pokličejo. To nedeljo pa pridejo ponjo in bodo praznični dan preživeli doma. Tudi sama pove, da so nekoč pirhe pobarvali v čebulni vodi, nato pa jih dali v nogavico, ki so ji dodali travo in deteljice, da so na pirhu pustili obris.

Nekoč so k maši nosili veliko košaro z domačo šunko in klobasami, velikim kruhom, jajci in hrenom, pokrili pa so jo z ročno šivanim prtičkom. »Za veliko noč bomo imeli mašo v soboto in se je bom udeležila. Tukaj v domu nam vse pripravijo tako lepo, pravi velikonočni zajtrk s šunko, hrenom, potico, vse je zelo okusno in lepo.«

Da pa zaradi nenehnega dogajanja, za katerega skrbijo v Domu Danice Vogrinec, res uživajo, je potrdila tudi Antonija Vaupotič, ki je obiskov deležna celo leto. »Mojih pet otrok se razporedi in me redno obiskujejo.« Prihajajočih praznikov pa se še posebej veseli, saj jih bo preživela v krogu svojih najdražjih: »Hčerka ali vnukica prideta v nedeljo po mene, skupaj bomo šli k maši, zajtrkovali in kosili, potem pa bom prišla nazaj.«

Peklarjeva je tudi vesela, da ima med prazniki enako obiskov kot čez leto. »Lahko gremo tudi ven, ampak jaz med prazniki ostanem tukaj, saj je moj otrok v Škofji Loki in je predaleč. Sem pa hvaležna, da imam tako dobrega sina, ki skrbi zame in mi daje žepnino,« pojasni in doda, da starejšim meščanom, ki niso finančno dovolj močni, občina nameni »le 50 evrov žepnine, nam, ki nas financirajo otroci, pa ne da nič«.

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice