Kakšna preteklost se skriva za danes propadajočim baročnim Dvorcem Betnava, ki stoji v južnem delu Maribora?

Že smo pisali o propadajočem dvorcu, ki ga obdaja danes napol pokošena in slabo urejena okolica, ki le z ostanki priča o nekoč urejenem parku v angleškem krajinskem slogu. In medtem ko številni Mariborčani pa še vedno pripovedujejo zgodbe o tamkajšnjih čudovitih porokah, ki so obljubljale zvestobo še nedavno, Betnavski dvorec še naprej izgublja na nekdaj veličastni lepoti, pred še danes mogočnimi vrati pa se kopičijo kupi smeti.

A za njimi se je beležila široka kronika, katere začetek sega s pisno omembo kar v leto 1319. Le del burne zgodovine lastništva zajamemo, ko omenimo, da so si last izmenjale rodbine Herberstein, Khiessl, Auersperg, Ursini-Rosenberg, Szekely, Brandis in Dürr.

Betnava in mariborski protestantizem

Leta 1587 so grad odkupili iz stana nemških državnih baronov grofje Herberstein, pristaši nove Lutrove vere. Ti, ki so imeli v lasti več dvorcev in posesti ter so se s slovenske posesti umaknili po 2. svetovni vojni, so jo spremenili v protestantsko postajo, ter ponudili zemljo za novo kapelo, predikantove stavbe in pokopališče. Tako je dvorec zaznamoval močen pomen za protestantizem v Mariboru in okolici. 

Galerija 130 del svetovnih mojstrov in njihovih učencev

Leta 1685 je dvorec pogorel, nato pa so ga baročno preoblikovali: prezidali osrednje poslopje s stopniščem in prostori ter mu na severni strani dodali kapelo. Slavnostno dvorano pa so z baročno iluzionistično arhitekturo in alegoričnimi prizori poslikali leta 1784. 

»Klement grof Brandis, ki je leta 1813 postal lastnik Betnave, je imel na gradu slovito galerijo slik, dela znanih mojstrov ali pa stvaritve čopiča učencev svetovnih mojstrov, saj se nekaj del pripisuje šoli Albrehta Durerja, Rubensa, van Dycka, Pola Caliarija Veronese in Michelangela de Caravagia,« zapisuje zgodovinar Jože Mlinarič v prispevku Graščina Betnava pri Mariboru za kroniko Časopisa za slovensko krajevno zgodovino leta 1976.

Ta naj bi omogočil vsakemu obiskovalcu ogled zbirke, ki je štela 130 del, razporejenih v štirih sobanah, zapisuje Mlinarič. Šlo naj bi za portrete, podobe z nabožnimi in mitološkimi motivi, alegorije, krajine in še drugo. Čudovito urejena okolica pa naj bi se ponašala z alejami, eksotičnimi drevesi, ribnikom in umetnimi parki. 

Poletna rezidenca lavantinskih škofov

V cerkveno-upravnem pogledu je območje okoli Betnave do leta 1751 sodilo k oglejski patriarhiji, do leta 1787 goriški nadškofiji, šele po prestavitvi sedeža lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor (1859) pa so jo v roke leta 1863 dobili lavantinski škofje. A njihovo nato poletno rezidenco so najemali že desetletja prej. Od leta 1904 so imeli na gradu tudi svojo upravo, ki sta jo vodila upravitelj posesti in pomočnik, imela pa sta tudi majerja in vrtnarja, poroča v kroniki časopisa za slovensko krajevno zgodovino Mlinarič.

Nemška okupacija, sabotažna akcija in požar

Nemški okupator je nato leta 1941 Betnavo škofiji odvzel, jo dodelil štajerski domovinski zvezi in postala je tako imenovana višja agrarna uprava. Na Betnavi so istega leta v sabotažni akciji ljudskega poslanca in partizanskega komandanta Martina Greifa – Rudija podtaknili ogenj, ki je uničil senik, strojno lopo, poljedelsko orodje in okoli 10.000 kilogramov sena. 

23. aprila 1941 so Nemci na Betnavo prvič poslali nemške učitelje, da so jih na tridnevnem tečaju pripravljali za delo na šolah na Spodnjem Štajerskem.  Z osvoboditvijo leta 1945 pa je postala last splošnega ljudskega premoženja. Iz posesti je bila organizirana zadruga, še zapisuje Mlinarič, ki pa nato prešla v last Agrokombinata Maribor, enote Rače.

Leta Družba Lipa iz Ajdoviščine, ki je leta 1986 dvorec kupila in odprla prodajni salon pohištva, ga je zaradi denacionalizacijskega postopka morala zapustiti. 6. oktobra 1999 je bil dvorec razglašen za nepremični spomenik državnega pomena.

Propadajoč mogotec v zelenem objemu

Že leta 2007 se je mariborska nadškofija odločila za prenovo, zato je stavbno pravico podelila podjetju Betnava d.o.o. Nakazana so bila tudi evropska sredstva, gradbena dela pa je prevzela družba Vegrad, katere konec je vsem še predobro znan. 

Stečajni upravitelj je leta 2013 stavbno pravico prodal družbi Ustvarjalne poslovne rešitve lastnika Boštjana Zemljiča, začele so se motati govorice o oživitvi dvorca in turističnem kompleksu, a današnji sprehod več kot očitno ne priča o pozitivnih spremembah. 

Mariborsko nadškofijo smo kot lastnico dvorca s čudovitim potencialom povprašali, kaj meni o njegovem trenutnem žalostnem stanju, a njihove odgovore še čakamo. 

S spleta

Komentarji (2)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
Kritik (nepreverjen)

v SFRJ je bilo poskrbljeno za našo dediščino ,potem pa so prišli na oblast neoliberalni osvoboditelji in podarili cerkveni kasti ,ki je uničila in zapravila našo kulturno dediščino .Sramota .

V dvorcih so .... (nepreverjen)

bili zlocinci ki so morili po Mariboru ... podobno kot zdaj zdravniska mafija

Starejše novice