V Pomurju imamo kar nekaj tetoverjev, ki svoje delo obvladajo. Vsake toliko se jim pridruži še kakšen in skrbi za poslikave teles.

Tatuji, takšni in drugačni. Majhni, veliki, realistični, nadrealistični. Ime Slovenije je v svet ponesel Dejan Marič, ki je slavil na najboljših svetovnih konvencijah.

Ravno on je tudi tisti, katerega izdelek na svojem telesu nosi naš sogovornik, tetover Nace Pintarič.

»Moj prvi tatu je bil praktično cel rokav, torej cela roka. Že, ko sem bil mlajši, sem govoril, da bom popisan, ko bom starejši. Dobil sem ultimat, da pred osemnajstim letom ne bo nič. No, ko sem dopolnili osemnajst let pa sva naredila idejno zasnovo in tako sem dobil tako želeni tatu,« pravi Pintarič, ki je pred približno tremi leti tudi sam začel tetovirati.

Tetoviral samega sebe

V prejšnji službi je nekako izgubil motivacijo, vedel je, da bo počel nekaj drugega. K temu, da bi začel tetovirati, ga je v veliki meri nagovoril njegov starejši brat, ki je v vmesnem času, žal, preminil.

Tudi zato je tetoviranje spomin nanj.

»Ko mi je brat dejal, da bi lahko tudi sam tetoviral, sem začel resno razmišljati v tej smeri. Vedno mi je govoril, da bom potem tudi njemu naredil kakšen tatu. Žal, ga ni več med nami, a spomin nanj bo ostal večno. Njemu v čast sem sam sebi na levo roko vtetoviral zapestnico,« ganljivo zgodbo, ki je povezana z njegovim začetkom pripoveduje naš sogovornik.

Pravi sicer, da ga risanje ni od nekdaj veselilo. Njegovi domači so vedno hvalili njegove risbe, pa čeprav risanje ni bilo njegov hobi. A ko se ga je lotil, je to storil tako, kot je potrebno. 

»Vsekakor moraš imeti nek občutek za risanje, za estetiko. Toda o tem, da bi šel v te vode zelo dolgo nisem razmišljal. Morda se je neka želja o risanju, kasneje tudi tetoviranju, prebudila tudi takrat, ko sem šel študirati oblikovanje in se srečal z več likovnimi predmeti,« pripoveduje.

Koža ni papir, tu ni radirke

Tako kot vsak začetnik, si je najprej kupil pripomočke za testiranje in svoje znanje preizkušal na svinjski koži, kar je pogosta praksa. 

»Koža seveda ni papir, tu ni radirke. Tudi zato je dobro, da se ne 'špara' na pripomočkih. Že same linije je lažje delati z dobrimi pripomočki, potrebno je imeti mirno roko, poleg tega pa velikokrat tetoviraš v nenavadnih položajih. A na vse to se navadiš,« pravi.

V čem najbolj uživa?

Kot pravi, najraje ustvarja »x-ray« tatuje, kjer imamo več različnih plasti. Pravi, da mu ni težava delati kar koli si stranke želijo, a tatuji, ki so kot nekakšen rentgenski vid, so mu najbolj pri srcu. V kolikor bi se sam odločal še enkrat, bi bil njegov prvi tatu v tem stilu.

»Najbolj pomembno je, da ima tatu svojo zgodbo, da nekomu nekaj pomeni. Meni ni potrebno vedeti, kakšna je ta zgodba, ampak, ko mi nekdo pove, da mu ta in ta simbol nekaj pomeni, mi je še toliko večji užitek tetovirati,« pojasni.

Ko je stopal na svojo pot, je Slovenijo že zajela epidemija koronavirusa. Vedel je, da bo na začetku morda nekoliko težje, a je imel pripravljeno tudi finančno rezervo. Prav tako je vedel, da ima že nekaj strank in ga ni skrbelo.

A beseda je šla hitro okoli in presenečen je nad odzivom ljudi, ki se vračajo in pripeljejo nove stranke. Želi si, da bi bilo tako tudi v prihodnje in da bo ljudem še naprej pomagal, da bodo na svojem telesu imeli nekaj, kar nosi svojo zgodbo.

S spleta

Komentarji (0)

Log in or register to post comments

Starejše novice