Jeseni, ko se sonce spusti niže in njegova svetloba ni več žareča, so polja slikovito posejana z debelimi, rumenozelenimi bučami.

V njih je seme, iz katerega izkušeni oljarji iztisnejo okusno olje temno zelene barve, čudovite arome in specifičnega okusa. Buče (Cucurbita pepo) spadajo med najstarejše rastlinske vrste, znane že pred 3000 leti. Divje so jih za prehrano uporabljali že v davnini.

O resničnem izvoru pa imajo zgodovinarji zelo različno mnenje, saj nekateri trdijo, da je njihova domovina Amerika, drugi pa, da izvirajo iz Afrike.

Buč ne pridelujemo zgolj za predelavo v olje, ampak jih cenimo zaradi vsestranske uporabnosti v prehrani ljudi in živali

Užitno je tako seme kot tudi listi, oplodje in cvetovi, ki so ocvrti posladek za gurmane, okusni pa so tudi polnjeni z začimbami. Bučni listi se uporabljajo kot zelenjava, meso buč pa lahko uživamo sveže, kuhano, pečeno ali kislo vloženo.

Nepraženo seme dodajajo pekovskim in slaščičarskim izdelkom pri izdelavi polnozrnatega kruha in sladic, praženo pa je priljubljeno za grizljanje, saj je vsaj tako okusno kot arašidi, pistacije in lešniki.

Bučno seme vsebuje veliko olja, beljakovin, pomembni so tudi vitamini A, D, E, K, barvila, encimi in še nekatere druge visoko molekularne organske spojine, ki dajejo semenu in bučnemu olju širši pomen in uporabnost.

Prekmurje – dom slovenskega bučnega olja

V preteklosti so v Sloveniji gojili le buče, katerih seme je bilo potrebno luščiti, saj so seme buč golic, ki imajo namesto luske le tanko ovojnico in so sivozelene barve, pričeli zasajati v večjem obsegu šele v 60-letih 20. stoletja.

Ko so kmetje buče jeseni, v drugi polovici septembra, zvozili domov s polj, so jih postavili na sončna mesta na dvorišču, kjer so dozorele. Sledilo je njihovo čiščenje oziroma ‘trebljenje’.

Vsako so razpolovili s sekiro ali s posebnim rezilom, iz mehke notranjosti so odstranili seme, ki so ga nato sušili na soncu, podstrešju ali peči. Ob dolgih zimskih večerih so se zbrali domači, sorodniki in sosedje in so ‘lüpali’ seme.

Dan pred luščenjem so seme namočili v vodi, da je postala lupina mehka in se seme ni lomilo. Med večdnevnim delom so si čas krajšali s petjem in pripovedovanjem zgodb. Gospodar je skrbel za pijačo, gospodinja pa je postregla z domačimi dobrotami.

Zluščeno bučno seme so sušili v posodah na topli peči približno mesec dni in ga nato spravili v jutaste ali platnene vreče, od treh kraljev, 6. januarja, do jožefovega, 19. marca, pa se je stiskalo olje.

V mrzlih zimskih dneh so seme mleli v mlinih, ponekod pa so ga zdrobili s posebnimi tolkači. Zmletega so položili v leseno korito, maso mesili, mlinar pa je počasi dolival vročo vodo in sol. Maso so nato segreli in jo vsuli v laneno platno ter položili v stiskalnico, od koder je priteklo olje.

Danes je pridobivanje bučnega olja večinoma obrtna dejavnost, ki se opravlja v manjših oljarnah

Zmleta semena pražijo v velikih ponvah. V pol ure para iz semena izhlapi in proces, ki odločilno vpliva na okus olja, je zaključen. V hidravličnih stiskalnicah iz kilograma semena pridobijo od štiri do pet decilitrov olja in oljno pogačo.

Bučno olje je lahko prebavljivo, pridobljeno z mehaničnim stiskanjem brez rafinacije, zaradi česar obdrži bogastvo vitaminov, barvil in mineralnih snovi, pripisujejo pa mu tudi številne zdravilne učinke: deluje proti črevesnim parazitom, pomaga pri obolenju mehurja in zmanjšuje težave pri obolenju prostate …

Zaradi značilnega vonja in okusa se je potrebno na bučno olje privaditi

Redno se uporablja kot dodatek v prehrani predvsem na vzhodnem Štajerskem in v Prekmurju. Nekateri ga v šali imenujejo kar ‘štajerski diesel’ ali motorno olje.

Tisti, ki se jim zdi, da ima bučno olje preveč intenziven vonj in okus, zato raje posegajo po olju za solate, ki vsebuje le 20 odstotkov bučnega olja.

A poznavalci vedo, da le 100 odstotno bučno olje daje jedi polno aromo. V Sloveniji smo leta 2012 zaščitili pridobivanje bučnega olja na območju Štajerske in Prekmurja z zaščiteno geografsko označbo »Štajersko prekmursko bučno olje Slovenija«.

To je odličen recept za koruzni kruh z bučnicami in bučnim oljem

Sestavine:

  • 0,5 kilograma koruzne moke (liter vrele vode)
  • 1,2 kilograma pšenične moke, oznake T500
  • 50 gramov kvasa
  • 30 gramov soli
  • 100 mililitrov bučnega olja
  • 0,1 litra vode
  • 250 gramov bučnic
  • ščep sladkorja

Postopek:

Koruzno moko prelijemo z vrelo vodo, premešamo in ohladimo. Moko damo v skledo, naredimo jamico in noter nadrobimo kvas, dodamo približno dve žlici vode in ščep sladkorja, premešamo. Pustimo, da kvasec vzhaja pet do deset minut, nato dodamo vse ostale sestavine mešamo tako dolgo, da dobimo homogeno zmes, ki je rahlo lepljiva.

Med mešanjem, dodamo bučna semena in jih enakomerno umešamo v testo. Testo pustimo počivati 30 do 40 minut v posodi, ki jo pokrijemo s prtičkom, potem še enkrat pregnetemo, pokrijemo in pustimo vzhajati še 30 do 40 minut. Med tem časom pečico in pekač segrejemo na 200 stopinj Celzija, vzhajano testo obrnemo na vroč pekač in vstavimo v vročo pečico. Pečemo pri 200 stopinj Celzija 10 minut in nato pri 180 stopinj Celzija 30 minut.

Mnoge ročno izdelane izdelke lahko poskusite tudi v naši učni prodajalni in slaščičarni Ajda & Karamela, kjer so vam zmeraj na voljo sveži pekovski in slaščičarski izdelki kakor tudi ekološko meso in mesni izdelki. Zmeraj so vam na voljo, da pri njih tudi naročite izdelke po naročilu.

Vljudno vabljeni, da obiščete Ajda & Karamela ter poskusite njihove dobrote.

Avtorji: Saša Berlič, Apolonija Lipovšek in Stanko Vorih, učitelji na IC Piramida Maribor

S spleta

Komentarji (0)

Starejše novice