Vir: Adolf Neumann v Die Gartenlaube, 1873 (Wikipedia)
Po smrti je spomin na Mariborčanko Amalie Joachim nekoliko zbledel. A nikakor upravičeno ...

Poročali smo že o slavni avstrijski igralki in pevki Elfie Mayerhofer, ki se je leta 1917 rodila v Mariboru in so jo kasneje zaradi nenavadnega koloraturnega soprana oklicali kar Dunajski slavček. A pred njo je ta prostor zaznamovala še ena slovita operna in koncertna pevka, rojena na Štajerskem …

Usoda velikih umetnic ...

Amalie Marie Schneeweiss-Joachim (kasneje Weiss), koncertna pevka, mezzosopranistka, altistka in kotraaltistka, je prav tako rojena v MarBurgu, spomin nanjo pa je po njeni smrti nekoliko zbledel. Kot povzema Manica Špendal v članku Nekdanja slovita operna in koncertna pevka Amalie Schneeweiss-Joachim (1839–1899) je bila rojena v Mariboru misel nemške muzikologinje Beatrix Borchard, je nadarjeno Mariborčanko »doletela enaka usoda kot veliko drugih velikih umetnic: v času življenja so dosegle svetovni sloves, po smrti pa se je na njih pozabilo«.

Amalie se je rodila 10. maja 1838 očetu Franzu Maxu Schneeweissu, iz Eisenerza premeščenemu pravniku, ki je bil v Mariboru cesarski svetnik, in materi Eleonore Schneeweiss, ki je po svojem očetu podedovala posestva na Koroškem, v Wolfsbergu in Celovcu – a te bi ji naj, kot zapisuje Špendalova, nepošteni upravitelj zapravil.

V enem izmed avtobiografskih zapisov Amalie omenja, da naj bi kot novorojenček jezno in glasno kričala, zato je družinski zdravnik dr. Jütter priporočal, da jo odpeljejo stran od bolne matere, na deželo. Ko je slednja okrevala in prišla po otroka, se je kričanje ponovilo, zato je doktor pripomnil, da se bo razvila v pravo pevko. Navdušen oče se je zaklel, da bo vse storil za to, saj je tudi sam imel kvartet in igral violino, medtem ko je starejša sestra posedala za klavirjem, brat pa še za violončelom.

»Naš, ljub in sončen Marburg«

O Mariboru je Amalie nostalgično opisala z besedami »naš, ljub in sončen Marburg«, ki so ga leta 1850 zaradi očetove premestitve zamenjali za »hladen, globoko v hribih ležeč Bruck an der Mur«. Ta je leto kasneje umrl, za Amelie, njeno sestro in mater pa se je začelo obdobje revščine. Računale so na pomoč sorodnikov, ki pa se zanje niso zmenili in tako so se začele preživljati z vezenjem in pletenjem. Amalie je mama sicer vpisala na mestni konzervatorij, a študij zaradi pomanjkanja financ ni bil možen. 

Po uspešnem nastopu na nekem koncertu je s pevsko učiteljico Julie von Frank naštudirala obsežen program in tako pri 14 letih začela nastopati na različnih gledaliških odrih. Kmalu je v Hannovru spoznala violinskega virtuoza, pedagoga in skladatelja Josepha Joachima, po rodu madžarskega Juda, s katerim se je leta 1863 poročila in imela šest otrok. 

Vrhunska izvajalka samospevov in altovskih partov

Njeno življenje pa se je s srečanjem Joachima nekoliko spremenilo. Na moževo zahtevo je zapustila Opero in se posvetila zgolj koncertnemu petju. In medtem ko so skladatelji zanjo komponirali skladbe oziroma arije v oratorijih, je sama postajala vrhunska izvajalka samospevov in altovskih partov.

Velik sloves si je pridobila kot izvajalka Schumannovih in Brahmsovih spevov, njene izvedbe pa je Špendalova opisala kot »vrhunske dogodke v koncertnem življenju nemških mest«. No, v sedemdesetih letih 19. stoletja pa tudi na londonski glasbeni sceni.

Leta 1884 so »tragični nesporazumi«, kot navajajo biografi, pripeljali do ločitve zakoncev Joachim. Nekateri zapisi pričajo o bolestni ljubosumnosti Josepha in očitanja ženi prešuštva, Amalie pa se je v nasprotju z možem spopadala tudi z javno kritiko in vse redkejšimi nastopi. Na njeno stran se je postavil tudi njun prijatelj Johannes Brahms, ki je v letu ločitve še skomponiral dve skladbi, da bi dosegel med ločencema spravo.

Amalie je bila kot glasbena pedagoginja poznana tudi v ZDA, v Berlinu pa je ustanovila kar šolo petja. Njena zgodba pa se je v 60. letu zaključila: 3. februarja leta 1899 je podlegla bolezni oziroma nato operaciji, njen grob na pokopališču Kaiser Wilhelm pa je še do leta 2015 nosil status častnega groba.

V Vossiškem časniku (Vossische Zeitung) so 5. februarja poročali o njeni smrti in zapisali: »Vse se je odvijalo v močnih linijah in v plastičnem oblikovanju ter delovalo na srce in čute s prepričljivo silo. Enostranskosti ni poznala. Globoka resnoba Brahmsa ali Schumanna je imela v njeni umetnosti isti prepričljivi izraz kot nedolžna vedrina francoske ali nemške ljudske pesmi. Kdor je doživel njene legendarne večer samospevov, kjer je z vedno enakim zanesljivim mojstrstvom interpretirala pesmi najrazličnejših razpoloženj in celo nasprotujoče si vsebine, je ne bo nikoli pozabil ... /…/ Ob strani kralja violinistov stoji kot kraljica v kraljestvu petja.«

S spleta

Komentarji (1)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.
Kvatebriga Joseph (nepreverjen)

...svetoven sloves....Ker gre za nekaj določenega, je to svetovni sloves.

Starejše novice