V majhni Mestni občini Maribor imamo kljub 999 zbiralnikom za ločeno zbiranje odpadkov še vedno kar 169 divjih odlagališč.

Četudi živimo v sončnem, zelenem mestu navidez brez smeti na vsakem vogalu, pa je navidezno mesto brez odpadkov zgolj utopija. Na spletnem registru divjih odlagališč v domeni organizacije Ekologi brez meja lahko zlahka preverimo, število, stanje in lokacijo divjih odlagališč v Mariboru in okoliških občinah. Samo v Mestni občini Maribor imamo kar 169 divjih odlagališč odpadkov, v veliki večini tudi z nevarnimi odpadki, ki nikakor ne sodijo v naravo. Sicer gre za register iz leta 2010, podatke pa lahko vnese vsak, ki je našel divje odlagališče, ki še ni na zemljevidu.

Odpadki nevarni za človeka in naravo

Zaskrbljujoče je dejstvo, a so nekatera divja odlagališča z nevarnimi odpadki prav v neposredni bližini vodnih virov, od katerih so odvisni tamkajšnji prebivalci. Problem predstavlja tudi od takšne vode onesnažena zemlja, v kateri več ni varno gojiti domačih pridelkov.

Občani opozarjajo na nevarnost odlagališč

»Predlagam, da se ob Dupleški cesti, v neposredni bližini mosta čez avtocesto, na strani cestišča v smeri iz Dogoš proti Teznem, namestijo kovinski kontejnerji, večjih dimenzij, ki bi omogočili vsem, ki svoje odpadke odlagajo v naravo, da te odvržejo v skupni keson. Območje ob Dogoški cesti in gozd v neposredni bližini je namreč postalo eno samo divje odlagališče. Razmere so katastrofalne in edinole predlagana namestitev kontejnerjev, za čigar namestitev je dovolj prostora ob cestišču, bi lahko omilila nastale razmere z divjim odlaganjem odpadkov, ki so in postajajo čedalje bolj obupne,« je predlagal meščan na spletnem portalu Izboljšajmo Maribor.

Z mestne občine so odgovorili, da se zavedajo moralne spornosti in potencialne nevarnosti onesnaževanja vodnih virov, da pa postavitev kovinskih kesonov ne bi prineslo rešilo problemov, ampak jih bo še poglobil.

»Postavitev omenjenih kesonov je tudi v nasprotju z EU okoljevarstveno zakonodajo, saj ne vzpodbuja ločevanja odpadkov, kot ga poznamo danes. V Mariboru imamo 999 zbiralnic za ločeno zbiranje odpadkov (papir, steklo, embalaža), kar za 5-kratnik presega normativ postavitve zbiralnice na število prebivalcev v Mariboru. Za kosovne, nevarne in druge odpadke, ki ne sodijo na zbiralnice v Mariboru, delujejo trije zbirni centri,« so na pritožbo občana odgovorili z MOM. 

Stroški sanacij previsoki

Kot so za Mariborinfo dejali v neprofitni organizaciji Ekologi brez meja, je tako na občinski kot na državni ravni razviden neinteres za očiščenje divjih odlagališč. Kot razlagajo, problem tiči v visokih stroških sanacij. Slednje so lahko drage, po drugi strani pa povzročitelja v večini primerov ni mogoče odkriti, zato finančno breme pade na lastnika zemljišč, ki kazen plačajo, odlagališča pa ne sanirajo. V tem primeru gre za sporen zakon o varstvu okolja, ki je po mnenju novega ustavnega sodnika celo protiustaven. Slednjega se zavedajo tudi inšpektorji, ki zaradi spornega odloka neradi ukrepajo.

»Hkrati je število divjih odlagališč, onesnaženih jam in brezen visoko, pri čemer je sploh pri zadnjih dveh dostopnost pogosto slaba, kar še oteži in podraži delo. Zaradi težav z izterjatvami, se včasih celo zgodi, da okoljski inšpekciji zmanjka denarja za predplačilo izvršb po tretji osebi, pišejo iz organizacije.

Žal pa zaradi finančnega manjka šepa tudi preventiva. Če bi namreč država vzpostavila dober nadzor in primerne sankcije, se ljudem več ne bi izplačalo nelegalno odlagati odpadkov.

Tudi če onesnaževalca posnamemo na kamero, to ne pomaga

Storilca je pogosto zelo težko ujeti, saj večina odpadkov nima identifikatorjev, po katerih bi lahko izsledili njihovega lastnika. Za nedvoumno določitev povzročitelja ga je potrebno ujeti pri delu, pri tem pa paziti na njegovo zasebnost. Če ga pri delu namreč ujamemo na kamero, brez da bi storilec to vedel, potem slednjega zaradi pravic do zasebnosti ne moremo uporabiti kot dokaz.

Zakonodaja napredovala, a to ne bo rešilo problema

Kot pojasnjujejo, se je zakonodaja na tem področju v zadnjih letih malenkost popravila. A sama zakonodaja ni srž problema, problem je v njeni implementaciji. Z lanskim Operativnim načrtom ravnanja z odpadki si je država končno zadala kako se lotiti postopne sanacije starih bremen. Rezultati načrta sicer še niso razvidni, tačas pa se MOP ukvarja z najhujšimi primeri, zaradi katerih so tudi tekli postopki pri EU (npr. sadra Cinkarne Celje, pnevmatike v Lovrencu).

»Generalno okoljski inšpekcijski nadzor močno škripa – izvaja se slabo oziroma zgolj po letnih planih, posledično pa se kazni ne izpelje do konca, padajo postopki in tudi med ljudmi ni te "motivacije",« pojasnjujejo.

Foto: Geopedia.si

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice