Število samomorov je močno povezano tudi z gospodarskim stanjem in življenjskimi pogoji v regiji. Zgovorna statistika v Podravju ne laže.

Pesnica, Sveta Ana, Benedikt, Sv. Trojica v Slovenskih Goricah, Trnovska vas, Cerkvenjak, Sv. Andraž v Slovenskih Goricah, Destrnik, Juršinci, Oplotnica, Žatele in Cirkulane. To je dvanajst podravskih občin, v katerih je stopnja umrljiovsti zaradi samomora med najvišjimi v Sloveniji. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je v podravski regiji samomorilni količnik, torej število umrlih zaradi samomora na 100.000 prebivalcev, nazadnje znašal 26,29, kar je precej več od slovenskega povprečja, ki znaša 20,9.

V omenjenih podravskih občinah pa se stopnja umrljivosti zaradi samomora giblje 39,2 od do 93,5.

V Sloveniji si vsako leto vzame življenje okoli 400 ljudi, kar po količniku samomora uvršča Slovenijo med deset najbolj ogroženih evropskih držav. Tako kot v slovenskem povprečju je tudi v podravski regiji samomor še posebej velik problem med starejšimi osebami, še posebej med moškimi. 

Število samomorov povezano tudi z gospodarsko razvitostjo

Čeprav Podravje po stopnji umrljivosti zaradi samomorov še najbolj izstopa, spada pravzaprav celoten vzhod Slovenije med bolj ogrožena območja, ko govorimo o samomorilnosti. Slovenija se po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje deli skoraj na pol. Vzhodne regije, kot so Maribor, Celje, Ravne na Koroškem in Prekmurje, so regije, kjer je količnik samomorilnosti nad slovenskim povprečjem.

"To je verjetno povezano tudi z manjšo gospodarsko razvitostjo, slabšimi življenjskimi pogoji, hkrati pa so to tudi regije, ki so izpostavljene večji porabi alkohola," pojasnjuje Saška Roškar iz NIJZ, sicer tudi nacionalna predstavnica pri Mednarodni zvezi za preprečevanje samomora, ki se več kot desetletje intenzivno posveča raziskovanju in preprečevanju samomorilnega vedenja.

V zadnjih desetih letih je v Podravju sicer zaznati trend upadanja števila samomorov, vendar je nihanje števila samomorov iz leta v leto še vedno veliko.

"Pogosto se pogovoru o samomoru izogibamo, o njem sploh ne govorimo ali govorimo potihoma. A odprt pogovor, z občutkom za drugega, je ključnega pomena pri preprečevanju samomorilnosti. Kadar menimo, da je nekdo samomorilno ogrožen, se lahko prepričamo o njegovem počutju. Kadar nas skrbi za drugega, mu lahko pokažemo skrb in empatijo. Če pa smo mi v čustveni stiki, ni treba, da smo sami – poiščemo lahko pomoč,« še dodaja Roškarjeva.

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice