Zakonska terapevtka Katja Knez Steinbuch pojasnjuje, da mnogi klonejo pod pritiskom pričakovanj v prazničnih časih.

Kako bi naj bilo: slika nadvse srečne družine, ki sedi ob jelki, se obdaruje s pisano ovitimi škatlami, medtem ko otroci vzklikajo, pes in mačka pa spita drug ob drugem. Na radiu odmevajo božične pesmi, zunaj pa sneži. Eno samo veselje in ena sama ljubezen.

Hja, pa se vrnimo v realnost. Božič že dolgo več ni enostaven kot nekoč, ko smo si v krogu družine podarili nekaj malega za pod zob ali kakšno ročno narejeno malenkost. Prazniki zdaleč niso več spokojen čas, ko smo v sebi mirni, temveč čas paničnega iskanja daril, čim lepših okraskov in primoranosti do zadovoljstva. Mnogi pa se pri tem zatekajo vase in v zlasti v tem času iščejo duševni mir. V božično-novoletnih praznikih je pritisk velik, pa ne samo zaradi turbokapitalizma, ki posameznika sili h nakupu čim imenitnejših daril, katerih si vse več ljudi ne more prvoščiti, pač pa tudi zaradi vsesplošnega pričakovanja, da morajo biti prazniki polni sreče, spokojnosti, ljubezni in radosti. Tega si kakopak želimo tudi sami, mnogi pa takšnih pričakovanj ne morejo doseči.

»Ta pritisk hrepenenja je lahko tako velik, da je lahko decembrsko obdobje za marsikoga v resnici naporno in težko,« pojasnjuje Steinbuchova.

Večji pritisk občutijo zlasti tisti, ki pravega prazničnega vzdušja nikoli niso doživeli.

»Ta želja je navadno še močnejša tam, kjer so bili prazniki ranjeni, v smislu, da jih sploh ni bilo, ali pa so zdaj odrasli odraščali prej v ločeni družini, ali pa tam, kjer je bilo veliko prepirov,« piše Stenbuchova.

Tudi če v prazničnih časih občutimo tesnobo, si to po besedah terapevtke moramo priznati. Tudi našim otrokom lahko pojasnimo, da potrebujemo nekaj minut časa zase, otroci pa to presenetljivo hitro razumejo.

Praznične zabave kot dvorezni meč

Tanka je linija med zabavo kot načinom sproščanja, odložitvijo stresa ter begom pred samim seboj. Morda je prav zato med prazniki povečana tudi policijska kontrola za alkoholiziranost med vožnjo; ravno v tem času ljudje namreč pijejo več kot sicer – je morda krivo zatiranje lastnih občutkov in nezmožnost doživljanja velike sreče, ki jo predpisujejo praznični časi?

»Ne gre za moraliziranje, toda kadar to nekdo počne iz takšnega razloga, se v sebi ne počuti v redu in navadno po zabavi še slabše, izpraznjeno. Posebej decembra, ko se lahko naberejo vsa še neizrečena hrepenenja in so za marsikoga pretežka.«

Otroci v resnici ne hrepenijo po materialnih sredstvih, ampak po občutkih

Majhno čarobnost v prazničnih časih otrokom vsekakor radi pričaramo. Seveda si otroci želijo tudi igrač, lučk in sijaja, a globoko v sebi hrepenijo po nečem drugem: »po skupnem družinskem času, po vključenosti in sodelovanju.« Gre skratka za čustveno prisotnost otrok v družini in za ljubezen, ki jih otroci čutijo od svojih staršev.

Tesnoba indikator, da miru v sebi še nismo dosegli

Ker je to v prazničnih časih pričakovano, je stik s seboj in svojim telesom težko doseči, sploh slednjega že dolgo več nimamo. Kako naj bomo po letih stresa naenkrat sposobni duševnega miru in blažene sreče, pa čeprav le za en dan? Zato bi pogost scenarij »vsak na svjem bregu sam«, po katerem žena kuha, pomiva in čisti, mož gleda televizijo, otroci pa se igrajo zase, morali spremeniti v nekaj precej bolj nezahtevnega. Televizijo se izklopi, družina pa čas dejansko preživlja skupaj, v pogovoru, igri in podobno.

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice