V času, ko je polemika glede cepiv še vroča, se na ministrstvu za zdravje v predlogu zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju odločajo za nov ukrep, po katerem bi stroške zdravljenja otroških bolezni, proti katerim smo cepljeni, krili sami starši. Ker starši svojih otrok niso cepili, se zanje predvideva “kazen”, po kateri bi izgubili pravico poplačanih sredstev iz naslova osnovnega zavarovanja. Za zdravljenje tetanusa bi tako plačali kar slabih 30 tisočakov, za zdravljenje mumpsa pa slabih 600 evrov. Nov ukrep že dviguje precej prahu.
“Represivna in diskriminatorna zakonodaja”
V Sloveniji cepljenje otrok ni prostovoljno, starši necepljenih pa so brez ustreznih dokazil tudi denarno kaznovani. Kot smo že pisali, je v tem primeru potrebno državi plačati nekje med 200 in 500 evrov kazni. Mariborčanka Alenka Vindiš, nekdanja miss Slovenije, mati in blogerka, ki starše o problematiki cepiv redno obvešča na svojem blogu, pravi, da je večina staršev, ki svojih otrok ne da cepiti, pravzaprav visoko izobraženih, da pa so zaradi slabih izkušenj po prvem cepljenju otroka preprosto prenehali zaupati v medicinsko stroko, četudi so bili dotlej popolni zagovorniki cepljenja.
»Staršev, ki ne cepijo, je vse več in država poskuša to na silo zajeziti z uvajanjem še bolj represivne in diskriminatorne zakonodaje, z zavajajočo propagando v medijih, z gonjo proti anticepilcem, sejanjem sovraštva do njih,« je za Mariborinfo o novem predlogu zakona dejala Vindiševa.
Posledice po cepljenju ali nepovezani zdravstveni problemi?
Sicer Vindiševa vsak dan prejme nova sporočila staršev iz vse Slovenije, ki pričajo o precej resnih posledicah po cepljenju. Med njimi so hudi izpuščaji po telesu, grozljiv jok, ki kar ne pojenja in je neutolažljiv, spremembe v obnašanju otrok (npr. prej zadovoljen in čebljav dojenček se preneha odzivati in topo strmi v strop), težko dihanje ali prenehanje dihanja, zelo pogosta obolevnost po cepljenju (tudi pri otrocih, ki sploh niso bili v stiku z drugimi ljudmi), bruhanje, driska, huda vročina, ki se je pogosto ni dalo zbiti s zdravili, krči in omedlevice, nenadna pasivnost otroka po cepljenju, slaba krvna slika po cepljenju, diabetes tipa 1, levkemija, epilepsija, motnje pozornosti, hiperaktivnost, avtoimune bolezni, astma, zapozneli govor in tiki.
»Ko dobim zgodbo mamice, ki ji je otrok po cepljenju še isti dan umrl in zdravniki tega niso priznali kot posledico cepiva, čeprav se je zgodilo direktno po cepljenju, se vprašam, koliko je še takih primerov, ki nam jih preprosto zamolčijo in se jih pač ne prijavi v register, kot bi se jih moralo.«
Stroka: Dokazil za nastop bolezni po cepljenju ni
A stroka se z vzročno-posledičnim nastopom večine hujših zdravstvenih problemov, ki jih navajajo starši, ne strinja. Slednje opredeljuje z pojasnilom, da dokazila za denimo otrokov nastop avtizma ne moremo povezati s cepljenjem. Prav v času cepljenja se avtizem pri otrocih tudi sicer pojavlja. Sicer sta v Sloveniji doslej znana le dva primera, v katerih se je dvema medicinskima sestrama po dozi cepiva proti hepatitisu B zaradi hujše reakcije izplačala odškodnina.
Se današnja cepiva razlikujejo od preteklih?
Kakor trdi dr. Mateja Černič, avtorica knjige Ideološki konstrukti cepiv, ki je za Vindiševo odgovorila na nekaj naših vprašanj, današnja cepiva niso enaka preteklim. Nekatere sestavine so enake, druge ne. Problem vedno večjih polemik na področju kompromitiranih cepiv lahko po besedah dr. Černičeve najdemo v večjem številu cepiv, ki ga otrok prejme v najranljivejšem času svojega življenja, ko se otrokovi možgani še razvijajo ter so izjemno ranljivi za napade iz okolja:
»Danes dobijo otroci 15 doz cepiv v prvih 6 mesecih življenja. Če cepijo še s pnenvmokoknimi cepivi (ki so po novem tudi del rednega urnika, niso pa obvezna), to pomeni 18 doz cepiv v prvih 6 mesecih življenja. Otrok, rojen leta 1982, je v prvem letu življenja prejel 13 odmerkov (kar sicer tudi ni malo, nikakor).«
Drug pomemben razlog za porast reakcij, o katerih poročajo starši, leži v epigenetiki, področju molekularne biologije, po kateri na izražanje genov vplivajo zlasti okoljski dejavniki.
»Današnji otroci so najmanj tretja, nekateri celo četrta cepljena generacija. Kot kažejo epigenetske študije: če populacijo izpostaviš nekemu x dejavniku iz okolja, so posledice v prvi generaciji relativno blage in omejene. Z vsako naslednjo generacijo so hujše ter se prej izrazijo,« pojasnjuje dr. Černičeva.
Kaj se zgodi, če ne cepimo?
Zaenkrat je v Sloveniji precepljenost 95-odstotna, kar zagotavlja kolektivno zaščito. V Mariboru je 96-odstotna, medtem pa je v Ljubljani zgolj 89,6-odstotna. Ponekod po Evropi, kjer je precepljenost že padla pod 95 odstotkov, se že pojavljajo ošpice. Mnogo zdravnikov poudarja, da starši živijo v svetu, kjer že dolgo niso prisotne otroških bolezni, zato pozabljajo na hude posledice, ki jih lahko slednje prinesejo. V primeru otroške paralize lahko zaradi okvar kostnega mozga sledi paraliza, ki človeka zaznamuje za vse življenje, v primeru oslovskega kašlja, ki ga lahko necepljen otrok prenese na novorojenčka, pa je mogoča tudi smrt.
Četudi smo večino otroških bolezni skorajda zatrli, se ponekod po svetu zaradi nizke precepljenosti ponovno pojavljajo. Zaradi vojne v Siriji se je zaradi necepljenih otrok ponovno pojavila otroška paraliza. Zaradi nizke precepljenosti so o epidemiji ošpic v zadnjih letih poročali iz Kanade, Francije, Velike Britanije in Nemčije. Pri epidemiji oslovskega kašlja v Kaliforniji leta 2010 je zbolelo 6000 ljudi, 10 novorojenčkov pa je umrlo.
Starejše novice
