V Vilinskem mestu so s projektom »Živa knjižnica - ne sodi knjige po platnicah!« rušili predsodke in stereotipe.

Živimo v času novosti. V času novih tehnologij, zmogljivosti in možnosti. Novih idej in idealov. V času premikov vrednot, norm in prioritet. Premikamo ustaljene in zastarele predstave o ljubezni, spoštovanju, popolnosti in življenju. Podiramo zidove, ki jih je v naših umih zgradil strah pred neznanim in kultiviranje sprejetega.

V sredo, 12. decembra, so v Vilinskem mestu rušili predsodke in stereotipe. Projekt Živa knjižnica - ne sodi knjige po platnicah!, ki se je odvil v sklopu projekta Središče medkulturnega dialoga Maribor, v sodelovanju z Inštitutom za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU in pod nadobudnim očesom Marje Gucek iz Mladinskega kulturnega centra, je minil v duhu radovednosti in solidarnosti vseh vpletenih. 

Ker te praznika pod obokom Vetrinjskega dvora preseneti, na telefonu hitro odpreš koledar, da preveriš, če si si resnično zabeležil pravilen čas in kraj dogodka. Vse se ujema z navedenim, zato skomigneš z rameni in se povzpneš v Vilinsko mesto. Po previdnem vstopu pa te preseneti živžav in objame te sproščeno vzdušje, da kar čim prej odložiš plašč in se pridružiš.

FOTO: Vilinsko mesto

Kdo so žive knjige?

Medtem ko srečaš nekaj znanih obrazov in nazdravljaš s sokom, se ozreš naokoli in vidiš otroke, ki ustvarjajo rnorazne umetnosti in zaradi prijetnega vonja, ki jo oddaja neobičajna hrana, zato se moraš že drugič opomniti, da te čaka še branje.

Pa ne navadnih knjig, ampak žive. Da, žive knjige: to so ljudje, tako kot ti in jaz, samo da so (ali pa so bili) zaradi odklona od družbenih standardov v družbo integrirani na malo drugačen način. Zaradi svojevrstne neobičajnosti v stilu življenja jih nekatere na ulicah spremijo začudeni pogledi, včasih primitivni komentarji ali pa prostaške kretnje.

O njihovih življenjskih problematikah se govori in debatira, o nekaterih tudi glasuje na referendumih, predvsem pa danes ostaja v takšnih temah veliko tabujev, neodgovorjenih vprašanj, predsodkov in stereotipov. Tudi strahu pred nečim novim in drugačnim. Svoje življenjske izkušnje in zaradi teh pridobljena znanja so knjige pripravljene deliti in se o njih pogovarjati.

Od zapornikov do krščanskih eksorcistov

Vsaka živa knjiga ima svoj naslov in poglavja, ki jo opredeljujejo. Sem sodijo predvsem njihove osebnostne značilnosti, kaj jih zanima in veseli, njihov življenjski status in nenavadne življenjske izkušnje. Tukaj naletiš na težavo, saj pogledaš na uro in opaziš, da imaš samo še dve uri časa ... zanimivih knjig pa je toliko, da si najprej vzameš minuto, da zbereš misli in odločiš, kje začeti.

FOTO: Vilinsko mesto

V oči ti pade bivši zapornik, ampak takoj zatem opaziš, da imaš na voljo tudi pogovor z zdajšnjim zapornikom ... čeprav te zanima debata o religiji z islamskim teologom, pa imaš zagotovo en kup vprašanj za krščanskega eksorcista. Lahko pristaneš v polurni debati (ki se zavleče v eno uro, seveda) s knjigo iz Irana, učiteljem iz Indije ali študentom iz Eritreje. Aha, pa tudi nekdanjega odvisnika od heroina lahko vprašaš, kako, čemu in zakaj; hkrati te zanima, kako se knjiga z anksiozno motnjo spopada z izzivom; in pa pri homoseksualni knjigi, kako se je zdravila od depresije.

Pa aktivista za legalizacijo konoplje v zdravstvene namene lahko kar naravnost vprašaš, koliko bilk si je posadil doma in kako so mu policisti vrgli vrata s tečajev (kljub temu, da so bila odklenjena). Potem opaziš profil, na katerega komaj čakaš; katerega eno poglavje pravi »dedek, oče, mož, gej«, drugo »modni ekstremist«, tretje »15 let živel v Londonu« in »rad pomaga ljudem«, da te v glavi kar zaboli od radovednosti in navala vprašanj, ki jih sproti pozabljaš. Pravi best seller. 

FOTO: Vilinsko mesto

Ko končno izbereš knjige in se z njimi sprehodiš do stola, ne veš, kaj te čaka. Poznaš naslov, preletel si poglavja, ampak niti slutiš ne, kako globoko ti lahko seže. Nisi pripravljen ne na smeh in povezanost ne na posebnost spraševanja tujcev o osebnih stvareh, še manj pa na preplet radosti in bolečine, ki ju začutiš, ko bereš zgodbe. Najmanj pa si pripravljen na konec: ko se knjiga konča in obrneš zadnji list, te pusti praznega, otopelega, ampak polnega upanja v človeka in prihodnost. Sežeš knjigi v roko, ji zaželiš srečo in upaš, da se še kdaj srečata. 

Bralci so brali knjige, knjige knjige in knjige bralce

Knjig je bilo dovolj, da so lahko bili prav vsi možgani okupirani in preveč, da bi lahko prebrali vse. Bralci so brali knjige, knjige so brale knjige, knjige so brale bralce. Če bi z eno besedo opisali vzdušje na dogodku bi rekli: "Noro." In res je bilo. Noro čudovito, noro zabavno, noro resno, noro čustveno.

Bralcem so se ježile dlake in knjigam so se sušila grla, zato pa je bilo za piti in jesti dovolj, da so se lahko okrepčali vsi. Še dobro, kajti takšne stvari na svoj način utrudijo - dajo vpogled v to, kako nesmiselno se človeške stvari v družbi še zmeraj obsojajo kot nekaj nečloveškega. Najpomembnejša stvar, ki jo iz takšnega dogodka odneseš (in skrbno paziš, da je ne izgubiš) je ponotranjeno zavedanje, da smo na koncu vsake zgodbe še vedno vsi ljudje. Človeško ranljivi, človeško zmotljivi, človeško drugačni. Vsak po svoje unikat.

Avtorica: Lara Turk

Članek je nastal v okviru projekta Mladi mestni poročevalci Zavoda BIT, pri katerem je kot partner sodeloval spletni medij Mariborinfo.com.

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Priimek aktualnega predsednika države?

Starejše novice