Helikopterska nujna medicinska pomoč je na vzhodu Slovenije na Letališču Edvarda Rusjana Maribor začela uradno delovati z 18. novembrom 2016. Obiskali smo bazo v Mariboru in preverili, kako je videti njihov praznični dan.

Mariborsko bazo helikopterske nujne medicinske pomoči obiščemo v jutranjih urah, zato ne zamudimo priložnosti za odmerek kofeina. Prijazna ekipa nas nato popelje na ogled prostorov. Ko zazvoni telefon, se ekipa odzove, a se ne zaletijo z glavo skozi zid - poletijo le, če je varno, pojasnijo med potjo do helikopterja. 

Jurica Ferenčina, zdravnik v medicinskem delu ekipe, danes ni prvič pri helikopterju. Tako kot vsak dan je že pred osmo uro zjutraj ponovno preveril opremo: »Preverimo, ali je vse na svojem mestu, ali je vsega dovolj, potem se odpravimo nazaj v naše prostore, spijemo kavo, ker to moramo spiti zjutraj, tako kot vsi in potem čakamo na klic.«

Klic, ki pomeni le eno ...

Ekipa, ki je sestavljena iz pilota, kopilota, tehnika, zdravnika in zdravstvenika, je na vzlet - ko gre zares - pripravljena v dveh minutah. Njihovo poslanstvo? Reševanje življenj.

»To je že mini intenziva,« nam ob helikopterju pokaže Ferenčina in nadaljuje: »Tukaj je naš osnovni delovni prostor - postelja, monitoring, vsa dodatno opremo, zdravila, materiali pripomočki, vse kar rabimo pa imamo poleg sebe v kovčkih.«

Zaradi glasnosti helikopterja morajo za medsebojno komunikacijo vedno nositi slušalke. Vsaka intervencija je nekaj novega. Gre za izjemno humanitarno delo, ki ga posadke in posamezniki včasih opravljajo tudi v okoliščinah, ki so izjemno nevarne in na meji izvedljivega. Življenja rešujejo vsak dan, tudi, ko so prazniki in je za številne samoumevno, da so doma z družinami.

Peter Cmager in Jurica Ferenčina pred policijskim helikopterjem, s katerim opravljajo polete nujne medicinske pomoči.

Pomoč pripeljejo na kraj, kjer bi bila ta sicer nemogoča, ponesrečence in bolne pa v izjemno kratkem času pripeljejo od kraja nesreče do bolnišnične oskrbe: »To celo naše dežurstvo je v luči nekega pričakovanja in ko dobiš klic, je vedno neki pozitivni stres, lahko rečem tudi strah.«

Privilegij, ki ne pozna praznikov

Še eden izmed poklicev, ki ne pozna praznikov, a ekipa gleda na to povsem drugače. »Ta poklic je privilegij. Pomagati nekomu, ki je pomoči potreben, je privilegij,« zatrdi zdravstvenik Peter Cmager. 

Ekipa obrazov ljudi, ki jih reši, ne pozabi nikoli. Tako kot ne pozabijo obrazov ljudi, katerih življenja jim spolzijo skozi prste. 

»Ker potem razmišljaš, kaj bi lahko še naredil zraven, ali si naredil vse dobro, ali si res lahko ... Ali si res dal vse od sebe, da bi se drugače končalo?« iskreno opisuje Ferenčina. Zato poudarja, to delo je odgovornost in je čast - ni poklic, ampak je poslanstvo.

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice