Lekadol smo kupili ali uporabili zagotovo že vsi vsaj enkrat v življenju. Dobimo ga v vseh lekarnah v državi, toda ne povsod po istih cenah. Zakaj?

V seriji člankov bomo raziskali, koliko potrošniki odštejemo za škatlico najbolj prodajanih zdravil, zakaj se zdi, da jih preplačujemo, kaj vse se skriva v ceni oziroma kdo pri tem služi ter kje končajo milijoni dobička slovenskih veletrgovcev z zdravili. 

V prvem prispevku smo se osredotočili na primer Lekadola, večini Slovencev dobro znanega zdravila. Proizvaja ga podjetje Lek, na voljo nam je tako v prosti prodaji v lekarnah kot tudi na recept, ki ga predpiše zdravnik.

Ob primerjavi cen v različnih lekarnah po Sloveniji smo ugotovili, da je znesek za škatlico 500-miligramskega Lekadola v Lekarnah Brod Ljubljana skoraj 40 centov nižji kot v Javnem zdravstvenem zavodu Mariborske lekarne Maribor. A če želimo iskati razloge za tako različne cene, moramo najprej razumeti, kako jih sploh oblikujejo.

Cene v trgovini na debelo omejene navzgor

Lekarnam in zdravstvenim ustanovam zdravila prodajajo veletrgovci, ki jih kupujejo od proizvajalcev zdravil.

Najvišje dovoljene veleprodajne cene za zdravila na recept so regulirane, določa jih torej država. Veledrogeristi lekarnam za Lekadol tako lahko zaračunajo največ 1,29 evra. Ko lekarne zdravilo kupijo od veletrgovca, ceni dodajo še svoj pribitek v obliki stroška lekarniške dejavnosti. Seštevek nato predstavlja znesek, ki ga krijejo naša zavarovanja.

A kot rečeno, država predpiše le najvišjo nabavno ceno za zdravila na recept; lekarne si torej teoretično še vedno lahko izborijo boljše, ugodnejše pogoje. Sistem naročanja zdravil bi moral delovati tako, da bi veletrgovci z zdravili bili primorani tekmovati s cenami, ki jih ponudijo lekarnam, s čimer bi državljani za zdravila plačevali manj. Toda cene na debelo, iztržene s strani lekarn, so v praksi, glede na podatke, s katerimi razpolagamo v uredništvu, povečini identične najvišjim dovoljenim. Vprašanju, zakaj je temu tako, se bomo posvetili v prihodnjih prispevkih.

Cene zdravil brez recepta se v Sloveniji medtem oblikujejo prosto na trgu, podobno kot cene hrane, športne opreme in drugih izdelkov široke potrošnje.

Do razlik v ceni torej lahko prihaja tako zaradi (ne)izpogajanih nižjih cen na debelo kot zaradi višjih stroškov storitev lekarniške dejavnosti ali pa kar zaradi kombinacije obeh dejavnikov.

Lekarna od zavarovalnic dobi manj kot od našega nakupa

Iz priložene fotografije je razvidno, koliko v primeru nakupa Lekadola na recept lekarnam – v tem primeru konkretno Pomurskim lekarnam – priznata Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in zavarovalnica dodatnega zavarovanja (levo) ter koliko omenjeno zdravilo stane v prosti prodaji (desno). Upoštevati seveda moramo, da se prvi račun nanaša na izdajo dveh škatlic.

Cena škatlice Lekadola, enega najbolj prodajanih izdelkov večine slovenskih lekarn, v Lekarnah Maribor v prosti prodaji znaša 3,40 evra z DDV. Razlika v višini 1,81 evra med nabavno ceno 1,29 evra in prodajno ceno 3,10 evra (brez DDV) predstavlja variabilni del oziroma tako imenovani strošek lekarniške dejavnosti.

V primeru izdaje zdravila na recept pa Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in zavarovalnica dodatnega zavarovanja lekarnam priznata skupno 2,32 evra brez DDV. Od tega imajo lekarne največ 1,29 evra stroška, ki ga določi država, medtem ko strošek storitve lekarniške dejavnosti (obdelava recepta in vročitev zdravila) Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije določi po točkovnem sistemu (lekarniške točke).

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in zavarovalnica dodatnega zavarovanja lekarnam priznata skupno 2,32 evra brez DDV, medtem ko v prosti prodaji odštejemo 3,40 evra z DDV oziroma 3,10 brez DDV. Razlika znaša 0,78 centa.

Primerjali smo sicer tudi cene Lekadola v več lekarnah po državi. Preverite jih v spodnji preglednici:

Bi javni denar lahko bolje porabili?

Kakšne so torej možnosti potrošnika? Pri zdravilih na recept neposredno resda ne moremo storiti ničesar, lahko pa posredno od javnih lekarn zahtevamo, da izvajajo javna naročila, tako da dosežejo najnižjo ceno na trgu.

Državne organe medtem lahko pozovemo, da jih pri tem nadzirajo in ustrezno sankcionirajo. S prihrankom javnih sredstev je navsezadnje moč izboljšati razmere v zdravstvenem sistemu in morda celo skrajšati čakalne vrste.

Pri zdravilih, ki jih dobimo brez recepta, pa nakup lahko opravimo tudi prek interneta, večina večjih lekarn namreč izdelke ponuja tudi na svojih spletnih straneh.

S spleta

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Starejše novice